Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
672 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.
O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko
Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.
Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.
Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.
Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.
Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.
Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.
Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.
Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?
Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.
Danes ti nesem rože na grob.
Ob letošnji 50. obletnici najbolj priljubljenega glasbenega filma vseh časov, se je muzikal Moje pesmi, moje sanje vrnil tudi na slovenske odrske deske. 40 članska zasedba in 30 članski orkester z veliko dobre glasbe, bogato kostumografijo in uigrano ekipo mladih umetnikov. Med njih se je pomešala tudi Tadeja Bizilj in preverila, kakšne so bile priprave in vaje, kako so se mladi ustvarjalci vživeli v vloge, kaj jim je povzročalo največ preglavic in na kaj so najbolj ponosni.
Lani je menilo 100 let od rojstva Dylana Thomasa, enega prvih pesnikov, ki je poezijo predstavil skozi medij radia in televizije. Svež pristop in kvaliteta njegovih pesmi je navdihovala glasbenike tistega časa. Bob Dylan si je, po poročanju različnih zgodovinskih virov, prav po njem nadel umetniško ime. Glasba in poezija že od nekdaj hodita z roko v roki, kako pa se združita rock'n'roll in poezija smo preverili na delavnici, ki jo je vodil pesnik Dejan Koban. Koban je pevec zasedbe Ne vem Ne vem, ki jo boste slišali v samem uvodu oddaje Kulturomat, ki jo je pripravila Lea Ogrin.
Računalniške igre in animacija so danes pomemben del življenj mladih. Trend tehničnega in informacijskega razvoja je pripeljal celo tako daleč, da nekateri otroci danes v roke prej dobijo tablični računalnik kot knjigo. Za podobo teh digitalnih vsebin pa mora tudi nekdo stati, zato se bomo v Kulturomatu odpravili po poti raziskovanja nastanka najrazličnejših računalniških animacij. Zanimalo nas bo, ali predloge zanje najprej nastajajo na papirju, kako in s pomočjo katere programske in strojne opreme se ustvari like na računalniškem zaslonu, predvsem pa to, kako se jim vdahne življenje in čim bolj pristno gibanje, ki kar najbolj posnema naravno. Dotaknili se bomo tudi področja izbiranja barv, saj te s svojimi odtenki veliko prispevajo k občutkom, ki jih doživljate med igranjem neke igrice. Še en pomemben del pa je sama igralnost igre, zato bomo govorili tudi o animaciji kot osebni izkušnji.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Ta teden je v grajskem vrtu Boštanj pri Velikem Mlačevem, nedaleč od Grosuplja, 50 otrok, starih od pet do deset let, gradilo pravo škratje mesto. Brezplačne ustvarjalne delavnice je organiziralo društvo Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost. Petra Medved se je pridružila otrokom pri ustvarjanju.
Ta teden je v grajskem vrtu Boštanj pri Velikem Mlačevem, nedaleč od Grosuplja, 50 otrok, starih od pet do deset let, gradilo pravo škratje mesto. Brezplačne ustvarjalne delavnice je organiziralo društvo Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost. Petra Medved se je pridružila otrokom pri ustvarjanju.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole Gvido ter tako na nevsiljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Predstavo Diaspora*, ki bo na sporedu tudi septembra, si je v Domu kulture Velenje ogledala Špela Šebenik.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole Gvido ter tako na nevsiljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Predstavo Diaspora*, ki bo na sporedu tudi septembra, si je v Domu kulture Velenje ogledala Špela Šebenik.
Ste med tistimi, ki jih imenujemo knjižni molji in kar naprej tičijo z nosom v knjigah, ali med tistimi, ki spretno klikajo z miško ter iščejo gradivo in zanimive elektronske knjige na svetovnem spletu? Oboje je vznemirljivo. Petra Medved pa je pri knjižničarjih, Mateji Sitar Zevnik in Tonetu Obadiču, ter prof. dr. Gregorju Petriču preverila, zakaj je dobro, da večkrat obiščemo knjižnico, in kako previdno je treba uporabljati gradiva, ki jih najdemo na svetovnem spletu.
Končal se je natečaj Knjigovanje, v organizaciji Bralnega društva Slovenije, za učence osnovnih šol z naslovom Moj najljubši slovenski književni lik. S knjigovanjem so želeli spodbuditi zanimanje za slovensko otroško in mladinsko literaturo. Mladi so tako lahko izdelali lutko ali marioneto slovenskega književnega junaka. Najboljše je, na sedežu Društva slovenskih pisateljev, pričakal Andrej Rozman Roza. Več Dejan Petek.
Ljubljana je znova gostila najboljše svetovne umetnike s področja sodobne klovnske umetnosti in novega cirkusa, ki so se udeležili festivala Klovnbuf. Festival v svoji osmi izvedbi na ogled od torka naprej ponuja različne klovnovske in cirkuške umetniške predstave, ob tem pa ima z različnimi delavnicami tudi izobraževalno noto. Klovnske umetnike smo na Klovnbufu med njihovim ustvarjanjem obiskali tudi mi, več o samem festivalu pa boste izvedeli v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Dijaki, ki se odločijo za plesanje baleta na Konservatoriju za glasbo in balet imajo natrpane urnike, odpovedati se morajo marsikateri zabavi in po navadi jim ne ostane prav nič ćasa za lenarjenje. Ker pa jih ples razveseljuje, jim to ne predstavlja večjih težav. O življenju z baletom se je Lea Ogrin opgovarjala z mladimi baletniki iz Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V Slovenskem šolskem muzeju je na ogled razstava o latinščini v javni osnovni šoli, ki prikazuje zgodovino pouka tega jezika od leta 1958 dalje, ko je splošni zakon o šolstvu uzakonil enotno osemletno osnovno šolo in gimnazijo iz osemletne spremenil v štiriletno šolo. Ljubljanska in mariborska klasična gimnazija sta postali splošni gimnaziji, v osnovne šole pa je torej prvič prišla latinščina. V oddaji Kulturomat pa nismo ostali v letu 1958, temveč smo z mladimi govorili o tem, kako danes gledajo na znanje latinskega jezika in na jezikovno pestrost, izvedeli smo, zakaj latinščina ni mrtvi jezik, in pogledali še v prihodnost jezikov, tudi slovenščine. Pripravila: Špela Šebenik
Pridružili smo se sedmošolcem iz Osnovne šole Cvetka Golarja, ki so si v škofjeloškem kinu ogledali norveški film Vratar Liverpoola, ki ga je za njih pripravila Art kino mreža, v okviru Nacionalnega filmsko-vzgojnega programa. Zakaj potrebujemo filmsko vzgojo in kako se gleda filme, bomo razmišljali v soboto malo deseti. Pripravila Lea Ogrin.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Minuli teden je bil za mladinsko literaturo zelo pester. V polnem teku je 5. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom. Poteka v Domžalah, Novi Gorici, Kobaridu, Trzinu, Moravčah, Tolminu… Slogan festivala je povzet po reku Alberta Einsteina : Mir lahko dosežemo le z razumevanjem. Hkrati pa spodbuja tudi k strpnosti, multikulturnosti in medgeneracijskem sodelovanju. Podelili pa so tudi nagrado desetnica, ki jo za najboljše slovensko otroško ali mladinsko književno delo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Letos jo je prejel Mate Dolenc za roman Mali princ z otoka.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole GVIDO ter tako na nevsiljiv in zelo gledljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti.
Ob svetovnem dnevu Zemlje, ki smo ga obeležili 22. aprila, so po Sloveniji potekale mnoge prireditve, na katerih so nagradili tiste, ki živijo okolju prijazno in tako pomagajo varovati naš planet. Svoj delež prispevajo tudi otroci. Prek vrtcev ter osnovnih in srednjih šol jih je v preteklem letu več kot 12 tisoč sodelovalo v projektih društva Planet Zemlja, med katerimi so Eko bere, Eko generacija, Zeleno pero, Od mladega raziskovalca do znanstvenika, Planetu prijazna šola/vrtec. S prejemnicami zlatega priznanja Zeleno pero za najboljši novinarski prispevek na temo okolja se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov