Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V današnjem Kulturomatu bomo predstavili Festival stripa: Tinta, ki že 11. leto zapored predstavlja stripovsko umetnost. Festival poteka vse od 7. do 13. oktobra. V tem času pa se je v Ljubljani zvrstilo več delavnic, različnih dogodkov in razstav. V Slovenijo je Tinta privabila tudi znane tuje umetnike, med drugim Noémie Marsily, belgijsko ilustratorko in ustvarjalko stripov. Utrip festivala je pred mikrofon ujela Lana Furlan.
683 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V današnjem Kulturomatu bomo predstavili Festival stripa: Tinta, ki že 11. leto zapored predstavlja stripovsko umetnost. Festival poteka vse od 7. do 13. oktobra. V tem času pa se je v Ljubljani zvrstilo več delavnic, različnih dogodkov in razstav. V Slovenijo je Tinta privabila tudi znane tuje umetnike, med drugim Noémie Marsily, belgijsko ilustratorko in ustvarjalko stripov. Utrip festivala je pred mikrofon ujela Lana Furlan.
Eneja Golob Džananović se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom Eneja a Marok izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom Liquida. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.
Področja umetniškega ustvarjanja Lucije Laure Schwarzbartl so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet. »Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«
Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru.
Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja Pia Šuta. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu. »Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«
V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed. Tokrat so bile z nami: Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič.
Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljala Ksenija Medved, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje. V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed. Tokrat so bili z nami: Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk.
Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom.
Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko Sinji galeb, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je Mali princ francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga. Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc. Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica Alenka Veler, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.
Projekt ODE (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov. Prva je mladim dirigirala Corina Niemeyer, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji. Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil Aurélien Azan Zielinski, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lowengutha. Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata. Eva Rojko je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro. »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.« Živa Maček je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.« Tajda Rušnik je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje. »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.« Ažbe Leskovic je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.« Poleg mladih gostov sta bila z nami še Danijel Leskovic, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter Blaž Rojko, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.
Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti. Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo Mali princ pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler. Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša. Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.
Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje. Ti in Jaz. Postala sva oksimoron. »Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.« okoli makovo polje in ti si moj heroin
Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah: • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo, • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, • za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige: - Skrivno društvo KRVZ - Osamosvojitev - Ana in Froga - Čebele
Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.
Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.
»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.« Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu. Grób je rob sveta Le okrušen črn lak, le nagrobna sveča in čik po seksu sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop ob hitri reki vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo. Vprašala si me, ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val: »Čemu?« Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti. Ker ko si mrtev, ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti. Tedaj sva vstala. Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke tistega kraja. Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone, zakaj ljubi, zakaj vstaja.
Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.
Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.
Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom. »Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.« Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.
Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU. »Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.« Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle? »Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.« Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju. »Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.« Mlado Mladinsko Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti. »Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«
Polja zanimanja Ane Stergar so široka, a vedno usmerjena v umetnost. Že od malih nog pleše balet, piše in igra flavto. A z vstopom v srednjo šolo je resnejše postalo predvsem njeno pisanje. Najljubši ji je prosti verz, obvlada pa tudi pisanje haikujev. Večkrat je že sodelovala na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, kjer je nekajkrat tudi zmagala, objavlja pa tudi krajša prozna dela in poezijo. »Poezija je zame ustvarjanje, ko se usedeš, razmišljaš o svojih mislih in razdelaš na papirju, kaj se ti dogaja v glavi. Tako organiziraš strahove in vprašanja, sočasno pa ustvariš nekaj lepega.« 1 Črepinje svojega ogledala sem si nasula v čevlje, zrak vse okoli mene ima okus po pepelu, ožgana debla ožganih dreves, blazinice prstov zoglenele. Kdo sem, ko zašijem krvaveče rane? Kdo sem, ko utišam brnenje, ko pogoltnem svitek vrvi, stkane iz črnih lukenj zavesti? Okostje, naplavljeno po nevihti, 12 parov reber, pobeljenih od sonca, sterilno, čisto, prazno. Kdo sem, ko od mene ostanejo le dobre stvari? 2 Pred mojim vrtom rasteta grm hortenzij in velika vrtnica, zakrivata kletno okno. Pod mojim oknom stoji par superg v beli barvi s črnimi črtami. Za mojim domom je zasajen moj javor, samo moj, dobila sem ga za prvi rojstni dan. Desno od njega je okrasna sliva mojega brata. Moj dom ima igrišče in tobogan s hriba. Moj dom ima velika podstrešna okna. Moj dom ima zlate lase in očala in igra nogomet za mojim drugim domom s svojim drugim domom. Moj dom prinese češnje v košari. Moj dom peče mafine pri sebi doma. Moj dom je poln ogledal in pred njim je nizek hrib, po tleh plešejo dekleta in grozdje se vsuva z brajde. Moj dom sedi na mojem stolu in piše moje pesmi in se vrti okrog mojih drugih domov, ker ima domotožje.
Neveljaven email naslov