Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
V Možgani na dlani znova dobrodošli v plezalni steni. še zadnja, tretja epizoda mini serije o plezanju je pred nami. V prvi smo se z Mino Markovič in prof. dr. Borutom Škodlarjem pogovarjali o duševnem zdravju in psiholoških vidikih plezanja, v drugi sta Ahac Istenič in prof. dr. Uroš Marušič pod drobnogled vzela kineziologijo plezanja in nevrobiologijo tega gibanja.Tokrat pa gremo iz dvoran in sten nižjih nadmorskih višin precej višje, tja, kjer je oskrbe s kisikom manj, kot so jo naši možgani sicer vajeni. Dr. Tadej Debevec je raziskovalec, športnik, profesor športne vzgoje, gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski reševalec, pa še kaj in dela zelo zanimive raziskave. Vabljeni, da se nama pridružite v Možganih na dlani! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni epizodi Možganov na dlani spet potujemo v plezalno steno. Ste tudi vi kot otroci veliko plezali naokoli, recimo po drevesih, pohištvu in podobno? Prof. dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave v Kopru pravi, da se ta kompleksni elementarni gibalni vzorec ne pojavlja in spodbuja več tako pogosto, kot včasih, za naše možgane in telo pa je pomemben. Tudi, če želimo nabrati nekaj pomembne "rezerve" za starost. Vse bolj poglobljen pogled razvoj nevroznanosti ponuja tudi v področje rehabilitacije (športnih) plezalcev, s katero se ukvarja kineziolog Ahac Istenič. Oba sta bila gosta Mojce Delač.
"Plezanje zasede veliko kognitivnega prostora," pripoveduje Mina Markovič, ena naših najuspešnejših športnih plezalk, ki jo zanimajo tudi možgani in psihologija. Nič čudnega torej, da se je po končani karieri vrhunske športnice posvetila študiju biopsihologije. Še vedno pa tudi pleza. V tem športu vidi veliko vzporednic z življenjem, naše možgane pa bo med drugim odpeljala tudi v plezalno smer zahtevnosti 9a in jih soočila s strahom pred višino in padci. Na Enoti za psihoterapijo Psihiatrične klinike UKC Ljubljana smo pri prof. dr. Borutu Škodlarju preverili, kako učinkovita je lahko balvanska oz. plezalna terapija pri zdravljenju depresije. Pripravlja Mojca Delač.
V zadnji epizodi sklopa predvajanja nagrajenih literarnih prispevkov na natečaju Od solz do smeha z demenco, bomo slišali pesem Alferije Bržan. dr. Zdenka Čebašek Travnik jo bo opremila s strokovnimi komenatarji in mislimo o pomenu literarnega ustvarjanja, ko se naših življenj dotakne demenca.
Bi znali v umetniških delih najti možgane ali zgodbe o njih? Na kulturni praznik bomo v Možganih na dlani pokukali v svet ustvarjanja - likovnega, kiparskega in literarnega. Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je izbral šest del, ki po njegovem mnenju zgovorno pričajo ne le o umetnikovi izraznosti, pač pa se v njih skrivajo tudi možgani, bodisi čisto anatomsko ali pa v konceptih, ki so se v določenem ustvarjalnem obdobju izoblikovali. Pripravlja Mojca Delač. MICHELANGELO: Stvarjenje Adama (Sikstinska kapela) https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:Michelangelo,_Creation_of_Adam_04.jpg DALI: Vztrajnost spomina https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Slika:The_Persistence_of_Memory.jpg RODIN: Mislec https://en.wikipedia.org/wiki/The_Thinker#/media/File:Mus%C3%A9e_Rodin_1.jpg BERNINI: Zamaknjenje svete Terezije https://sl.wikipedia.org/wiki/Zamaknjenje_svete_Terezije#/media/Slika:Ecstasy_of_Saint_Teresa_September_2015-2a.jpg KAFKA: Preobrazba BAUBY: Skafander in metulj
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Tokrat je na sporedu zgodba Dragice Vuga: Življenje v drugi dimenziji. Bere: Mateja Perpar. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Začenjamo mesec, v katerem se bomo veliko ozirali v olimpijsko preteklost (če se vaši možgani spomnijo leta 1984, veste, zakaj). No, mi pa bomo pokukali tudi v olimpijsko prihodnost. V Pariz. Prof. Paul Wylleman je profesor na Vrije Universiteit v Bruslju, kjer med drugim predava športno psihologijo, mentalni trening in podporne storitve v športni karieri. Predava, piše članke in knjige. Na mednarodnem nivoju je bivši predsednik Evropskega združenja za športno psihologijo in ustanovitelj Evropskega foruma za uporabno športno psihologijo, ki povezuje dejavnosti športne psihologije na področju vrhunskega in olimpijskega športa. Na olimpijskih igrah v Parizu bo v ekipi Belgije tudi pristojen za dobrobit športnikov. Pripravlja: Mojca Delač.
Ob četrtkovih večerih bomo do vključno 8. februarja na Prvem predvajali nagrajene zgodbe literarnega natečaja Znanosti na cesti: Od solz do smeha z demenco. Če imate tudi vi izkušnjo s to boleznijo, ki ste jo prenesli v črtico, esej, pesem ali kratko zgodbo, jo pošljite na info@znc.si in morda bo kmalu ujeta tudi med platnice. Čez teden dni pa znova vabljeni v svet besed, ki jih na papir življenja napiše demenca. Vse predvajane zgodbe lahko najdete na spletni strani Prvega in v podkastu oddaje Možgani na dlani. Tokrat predstavljamo zgodbo Dragana Mitića: Brez odvečnih besed. Bere Mateja Perpar.
»Nesreča nikoli ne počiva«, pravi slovenski pregovor. K sreči pa obstajajo ljudje, ki, ko se zgodi, tudi ne počivajo, ampak pomagajo. Gasilci, potapljači, jamarji, kinologi, gorski reševalci, psihologi. Danes se bomo o možganih, ki so soočeni z zelo stresnimi trenutki, nepredvidljivimi okoliščinami in včasih tudi šokantnimi prizori, pogovarjali s psihologinjo in psihoterapevtko ter vodjo enote za psihološko pomoč v sistemu Civilne zaščite Barbaro Čibej Žagar.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco.Tokrat poslušamo prvonagrajeno zgodbo Eda Krniča: Vzporedna cesta. Bere Matej Rus. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
Tokrat se bomo lotili teme, na katero nas je opozorila poslušalka. Mamica opaža, da malček sredi noči prestrašeno kriči ter dela grimase in ga res prežema strah. Kaj je to? Nočna groza! In kaj ima z našimi možgani in spanjem? Ogromno! Zato smo v studio povabili somnologinjo, specialistko pediatrije in nevrologije ter vodjo otroškega oddelka v Splošni bolnišnici Celje, doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar. Pripravlja: Mojca Delač.
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
V Možganih na dlani bomo pokukali na Portugalsko. Športni psihologi radi povedo, da se kompleksi procesi, s katerimi se ukvarja športna psihologija, seveda ne morejo razumeti samo z vpogledom v možgansko delovanje. Ampak, tudi tu je vedno več znanega. Seveda pa se je tudi sama disciplina športne psihologije skozi desetletja močno razvila. S tem se strinja tudi prof. Sidonio Serpa, ugleden portugalski psiholog, raziskovalec, predavatelj in nekdanji gimnastik, ki bo z nami v Možganih na dlani.
Danes bo z nami prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja s fakultete za šport v Ljubljani, ki je tudi predsednica sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Na mednarodnem kongresu Šport skozi oči psihologije, ki je sredi decembra potekal v Ljubljani, je govorila tudi o safeguardingu, ali lepše v slovenščini - zaščiti športnikov. Kaj to je, pa pojasnimo takoj, ko prof. Kajtna strne nekaj vtisov z dogodka. Strinjala se je, da je bil za športno psihologijo ta dogodek res izvrsten zaključek leta. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možgani, njih uporabniki in navdušenci, pa se družimo skupaj še zadnjič v letošnjem letu. Naši možgani imajo seveda to izjemno sposobnost, da zmorejo potovati v času. Lahko pomislijo, kako je bilo med letom dni, lahko si tudi pričarajo podobo sveta in življenja v prihodnjem letu. Skratka, so naš izjemen potovalni in časovni stroj, ki pa ni nezmotljiv in na žalost tudi ne nepokvarljiv. Mojca Delač bo v nekaj minutah pogledala nazaj in naprej. Je že tako, povezati celo leto vsebin o možganih v eno malho jutranjega izbora bi bilo tako, kot da bi rekli, da je za jezik v možganih potreben en nevron. Ne gre. Je omrežje, sodelovanje in povezovanje. Lahko ga zaželimo tudi možganom.
Danes bomo spoznali slovenskega nevrologa, ki že nekaj desetletij živi čez lužo, tja je odšel po opravljeni medicinski fakulteti v Zagrebu. Mladost pa je preživljal v Celju. Prof. dr. Dimitri Krainc trenutno deluje kot profesor na oddelku in predstojnik Oddelka za nevrologijo ter kot direktor Simpson Querrey Centra za nevrogenetiko na Univerzi Northwestern, na Medicinski fakulteti Feinberg v Chicagu. Pred tem je več kot dve desetletji preživel v splošni bolnišnici Massachusetts in na Medicinski šoli Harvard. Za svoje delo je prejel številne nagrada. Še čisto sveža je tudi novica, da je bil izvoljen v Ameriško akademijo izumiteljev, gre za najvišje ameriško priznanje za akademske izumitelje oz. inovatorje.
Doc. dr. Naja Ferjan Ramirez deluje na Univerzi Washington v Seattlu na Zahodni obali Združenih držav Amerike. Čez lužo je odšla že pred dvema desetletjema, najprej na dodiplomski študij nevroznanosti na Univerzo Brown, nato na Univerzo v San Diego, kjer je doktorirala iz lingvistike in kognitivne znanosti. Večjezičnost je del njenega raziskovalnega in zasebnega življenja. Redni sopotniki Možganov na dlani se zagotovo spomnite, kako nam je pred kar nekaj leti razložila, da smo ob rojstvu sposobni zaznati razlike med vsemi glasovi, ki obstajajo, v vseh jezikih sveta. Zato je zelo pomembno, da se z dojenčki veliko pogovarjamo. V Možganih na dlani je pogledala na leto 2023 skozi prizmo raziskovanja nevrolingvistike in (jezikovne) kognicije. Pripravlja: Mojca Delač
December je poseben čas in mi si bomo za darilo v štirih epizodah privoščili kar – možgane, in to tiste, ki jih je pot odpeljala po svetu, kjer se ukvarjajo – z možgani! V prvi decembrski epizodi je z nami Prekmurka, dr. Martina Šebök, ki že sedem let živi v Zürichu in deluje na univerzitetni bolnišnici Zürich. Po svetu nevronov vas vsak teden pelje Mojca Delač.
Bolečine ne maramo, čeprav nas večkrat, ko je akutna, lahko obvaruje. Pri kronični je drugače. Prof. Dr. Apkar Vania Apkarian je profesor fiziologije, anesteziologije, fizikalne medicine in rehabilitacije na Univerzi Northwestern Feinberg School of Medicine v ZDA. Velja za pionirja uporabe magnetno resonančne spektoskropije, s pomočjo katere lahko dobijo vpogled v nevrokemično dogajanje v naših možganih. Prof. Apkarian se med drugim posveča tudi vprašanju kronične bolečine, več o tem je povedal v pogovoru z Mojco Delač za Možgane na dlani.
Nevrolog dr. Jeremy Isaacs je specialist za kognitivno nevrologijo in demenco in je med drugim direktor klinične mreže za demenco v Londonu. Tisti, ki ste zvesti poslušalci Možganov na dlani, se morda spomnite oddaje izpred petih let, v kateri nam je približal funkcionalno kognitivno motnjo. V tokratni oddaji pa nam je razložil, zakaj se v zgodbo o preventivi pred demenco vmeša tudi - kvaliteta zraka. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov