Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
471 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
V prvi epizodi miniserije V omrežjih zvoka, se bomo potopili v naše glasbene spomine in raziskali, kako se glasba v naših možganih razvija ob govoru oziroma jeziku. Prof. dr. Daniel Műllensiefen (Goldmiths College, University of London) nam bo med drugim pojasnil, kaj imajo naše glasbene sposobnosti s fonološkim zavedanjem, zakaj je zgodnje osnovnošolsko obdobje tako raziskovalno zanimivo in kaj je že pokazala longitudinalna raziskava o kognitivnih sposobnostih in nadarjenosti za glasbo med najstniki. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Doktorica Maša Čater, z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska možanska navdušenka, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo: stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovega vpliva na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere paralele lahko povlečemo s človekom in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Doktorica Maša Čater z Inštituta za fiziologijo medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska navdušenka nad možgani, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovem vplivu na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere podobnosti lahko najdemo pri človeku in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven. Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu. Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni. Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, je vizualni sneg sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi. Več pa je znanega o fotofobiji, občutljivosti na svetlobo. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.
Leto 2020 je oddaji Možgani na dlani prineslo 53 novih epizod o delovanju tega našega izjemnega organa, ki nam omogoča tudi, da se v mislih sprehodimo po preteklosti in načrtujemo prihodnost. O obojem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Majo Bresjanac in jo prosila, da tudi z vidika nevroznanosti pogleda na leto, ki se končuje.
Letos smo jih zelo pogrešali. Objem nas lahko potolaži, ponudi zavetje varnosti, zbliža z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. Kaj pa objem pomeni za naše možgane in zakaj ga imajo tako radi? Je lahko objem vedno samo nekaj pozitivnega in kako se v obdobju brez objemov znajdejo ljudje, ki jih že tako pestijo stiske vseh vrst? Možgane bomo tokrat v objem vzeli z mag. Anico Prosnik Domjan, klinično psihologinjo iz UKC Maribor. Pripravlja Mojca Delač.
V tretjem, zadnjem delu miniserije Bližje bližini nadaljujemo zgodbo z vlogo empatije v bližnjih odnosih. Izvedeli bomo, zakaj nekdo, ki je empatičen, še ni nujno dober človek. Lepo je, če znamo biti blizu sebi in sami. A za to, da smo lahko sami, moramo imeti občutek, da nismo. Paradoksno? Seveda nam bo tudi to razložila doktorica Breda Jelen Sobočan, s katero se bomo pomudili še pri partnerskih odnosih in zapustitvi ter možganskih izzivih bližine sodobnega časa, med katere prav gotovo sodi tudi utrujenost zaradi Zooma. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V drugi epizodi miniserije Bližje bližini bomo svoje možgane zaposlili z vprašanjem, ali je bližina nekaj, česar se naučimo, ali nam je evolucijsko dana. Kako se razvija in kako čisto prve izkušnje z njo vplivajo na bližino v odnosih. Z doktorico Bredo Jelen Sobočan, psihiatrinjo in psihoterapevtko, zakorakamo tudi v koordinatni sistem, pri katerem je na eni osi 'strah pred bližino' in drugi 'strah pred zapustitvijo'. "Zgodba o bližini je zgodba o nas. O naši sedanjosti in preteklosti. Zgodba o naši prihodnosti. " pravi sogovornica. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko je v ospredju fizična distanca, bomo Možgane na dlani v nizu treh decembrskih oddaj posvetili bližini. Kaj je to bližina? Kaj pomeni za naše nevronske mreže in kaj socialne mreže pomenijo za nas? Kje imamo z njo največje težave in ali je bližina nujno povezana s čustvi? Bližje bližini bomo s pomočjo psihiatrinje in psihoterapevtke Breda Jelen Sobočan. V prvem delu mini serije se sprašujemo - Bližina, kaj je to? Pripravlja: Mojca Delač.
V Možganih na dlani očitno radi govorimo o spanju, pa čeprav smo ravno jutranjiki tisti, ki ga ob jutrih v etru ponavadi kar precej grobo prekinemo … No, v tokratni četrtkovi nevronsko obarvani oddaji raziskujemo prav posebno stanje, do katerega pri nekaterih ljudeh pride med spanjem. O hoji v spanju se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, ki je somnologinja – strokovnjakinja na področju medicine spanja. Darja je preverila tudi, ali je to, da hodečega v tem stanju res ne smemo buditi, mit ali resnica. Prisluhnimo!
19. november je svetovni dan stranišč. Tudi v tokratnih četrtkovih jutranjih minutah z možgane se bomo posvetili temi in prostorom "kamor gre še cesar peš". Zakaj je tako zahtevno misliti na kaj drugega, če nas tišči na stranišče? Kako poteka povezava med možgani in mehurjem? Kako se te povezave oblikujejo z razvojem in kaj se zgodi, če so zaradi tega ali onega prekinjene? O tem se bomo pogovarjali z nevrologom in nevrofiziologom prof. dr. Davidom B. Voduškom. V četrtek ob 7.35 na Prvem.
Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.
Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.
Kdaj se začne samozavedanje? Kdaj ugotovimo, da v ogledalu gledamo sebe in ne drugega? Kako poteka učenje v prvih letih življenja? Je to v časih, v katerih živimo, kaj drugače? Veliko vprašanj za razvojnega nevroznanstvenika, prof. dr. Denisa Mareschala, direktorja Centra za Možgane in kognitivni razvoj na kolidžu Birkbeck v Londonu, kjer je tudi namestnik vodje oddelka za psihološke znanosti. V svet nevronov, ki se učijo, je z njim zavila Mojca Delač.
Odkritja ostankov možganskega tkiva med arheološkimi izkopavanji so izjemno redka. Prav zato je odkritje multidiscipinarne skupine raziskovalcev na čelu s forenzičnim antropologom Profesorjem Pierpaolom Petronejem iz Neaplja in vulkanologom profesorjem Guidom Giordanom iz Rimske Univerze Tre, tako izjemno. V eni od žrtev izbruha vulkana Vezuva v Herkulaneju iz leta 79 so našli vitrificirano možgansko tkivo, s tem pa dobili imeniten vpogled v centralni živčni sistem antičnega človeka. Nič čudnega, da je bilo odkritje, ki so ga pred kratkem objavili v znanstvenem članku, tako odmevno. Profesor Guido Giordano bo gost tokratne epizode Možganov na dlani, ki jo pripravlja Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zakaj je v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja kar naenkrat beseda, ki se neprestano ponavlja in s katero dobi moč, da odkriva svet okoli sebe, hkrati pa vstopa v dialoge z odraslimi. Kaj se dogaja z nevroni v tem obdobju in zakaj ta zakaj postane tako priljubljen? O tem v tokratni epizodi, ki jo ob Tednu otroka posvečamo malim vprašanjem velike radovednosti. Na naša bo odgovarjala Kaja Hacin Beyazoglu, raziskovalka in asistentka na Katedri za razvojno psihologijo FF Univerze v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Za izhodišče tokratnega možganskega raziskovanja smo vzeli poslušalčevo vprašanje, kaj se zgodi, ko ob osebi, ki smrči, narediš tisti značilni "c c c c c", in ta za nekaj hipov preneha smrčati. Kaj se dogaja z našimi možgani, kadar smrčimo, kdaj je smrčanje pogostejše in kdaj lahko bolezensko stanje? O vsem tem smo se v 1. epizodi 6. sezone pogovarjali s somnologinjo prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj.
Neveljaven email naslov