Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzeeja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tej epizodi bosta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije govorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode, in prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo. Pripravlja: Mojca Delač.
David Mzee je bil pred dobrimi devetimi leti tik pred diplomo za učitelja športne vzgoje, ko mu je nesreča med gimnastiko spremenila življenje. Dobro se spomni 9. novembra leta 2010, ko se je zbudil v bolnišnični postelji in se ni mogel premikati. Z neverjetno voljo, napredkom raziskav in tehnologije ter ob pomoči čudovitega sveta nevroplastičnosti možganov je njegova zgodba zdaj drugačna. O tem bo pripovedoval v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so prava zakladnica različnih tipov celic, ki se med seboj povezujejo in tvorijo zares edinstven svet dogajanja. Prav zaradi tega je pri možganih zdravljenje z matičnimi celicami poseben izziv. Oktobra lani je v New Yorku potekala znanstvena konferenca ameriškega raziskovalnega inštituta, specializiranega za matične celice, ki se jo je udeležila tudi doc. dr. Maša Čater, z Inštituta za predklinične vede Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. O novih dognanjih na področju matičnih celic, atlasu celičnih usod in še čem bo pripovedovala v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
Leto 2019 je na področju nevroznanosti in znanj o naših možganih znova prineslo kopico novih spoznanj. V naš radijski studio smo v prvi januarski oddaji Možgani na dlani povabili nevrologa prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, in ga vprašali, katere tri raziskave so se njemu osebno vtisile v spomin v letu, ki se je izteklo.
Zadnjo epizodo v letu bomo začinili. Ingver prihaja iz Azije in so ga po nekaterih podatkih uporabljali že pred 6000 leti. Tudi v prazničnem zimskem času pogosto zadiši po njem. Od ingverjevega peciva do toplih napitkov. Koliko pa je že znanega o učinkovinah ingverja ter o tem, kako deluje na naše možgane? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Sto milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na Twitterju (@mozganinadlani).
»Predstavljate si, da ste mornarji, nekaj sto let nazaj, imate kompas in želite priti na sever…«. Tako svojo analogijo z oceanom podatkov, ki jih imajo na voljo o možganih, nevrobiologiji in vedenju, začenja profesor psihiatrije, dr. Alan Antičevič z medicinske šole na Yalu. O napredku, do katerega je pripeljala tehnologija, o tem, zakaj kljub vsemu »navigacija« še vedno ne zmore pripeljati do točno določene točke oz. osebe in zakaj kljub temu, da se pravzaprav na področju duševnega zdravja odvijajo raziskave, ki so se včasih zdele kot znanstvena fantastika, še ne znajo pozdraviti hudih duševnih bolezni – v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Profesor Dixon Chibanda je psihiater, akademik in raziskovalec iz Zimbabveja ter direktor raziskovalne iniciative za duševno zdravje v Afriki – AMARI. Svet se sooča z epidemijo depresije, in afriška celina seveda ni izvzeta. Profesor Chibanda je v Zimbabveju začel s tako imenovanimi »klopmi prijateljstva«, projektom, pri katerem »babice«, starejše ženske v skupnosti, izurijo, da na podlagi vedenjsko kognitivne terapije svetujejo in pomagajo posameznikom, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Želi si, da bi se projekt razširil po vsem svetu. O možganih in duševnem zdravju bo razmišljal v četrtek ob 7.35 na Prvem.
»Razmišljanje, refleksija, čudenje in radovednost so še vedno izjemno pomembni« pravi prof. dr. Edvard Moser, ki je leta 2014 skupaj z May Britt Moser in Johnom O'Keefom prejel Nobelovo nagrado za področje medicine in fiziologije. Prejeli so jo za odkritje nečesa, čemur bi lahko zelo poenostavljeno rekli »naš notranji GPS«. Gre za celice, ki so povezane z našim prostorskim zaznavanjem, orientacijo in navigacijo. Kaj vse se je zgodilo na področju v zadnjih petih letih? Kaj imajo mrežne celice s spanjem in kaj je to 'kognitivno zdravje'? O vsem tem je prof. dr. Edvard Moser spregovoril posebej za oddajo Možgani na dlani. Prisluhnili mu boste lahko v četrtek ob 7.35 na Prvem.
Niz novembrskih epizod oddaj o ALS končujemo z vprašanjem – kako naprej? To je vprašanje, ki ga je avtorica oddaj Mojca Delač zastavila mag. Stanki Ristič Kovačič, prof. dr. Borisu Roglju, prof. dr. Ammarju Al Challabiju in doc. dr. Blažu Koritniku. Vsak med njimi je tesno poklicno povezan s to boleznijo in ima dolgoleten vpogled v razvoj znanja o amiotrofični laterarni sklerozi. Navdih vsemu pa bo seveda tudi tokrat zgodba Dabiza Riana. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem.
V tretji epizodi niza oddaj o ALS se bomo posvetili psihosocialni oskrbi oseb s to boleznijo in vlogi bližnjih, okolice in prijateljev. Z nami bo Kaja Petek, biopsihologinja, strokovna sodelavka na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo in pa seveda »Ekipa« - Dabiz, Capi in Or, s svojimi izkušnjami.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
V prvi od štirih novembrskih epizod o ALS, amiotrofični laterarni sklerozi, bomo ponovili, za katero bolezen gre, in slišali del zgodbe Španca Dabiza Riana, ki z ALS živi že deset let. Med potovanjem po Evropi, s katerim želi ozaveščati o raznovrstni, empatični in vključujoči se družbi, se je ustavil tudi v našem studiu. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
Se spomnite primera, ko ste kakšno stvar, ki jo sicer navadno opravite čisto avtomatsko, zaradi preveč pozornosti le stežka opravili? Na primer, ko ste zaradi občinstva zares razmišljali, kako boste kaj izpeljali? Podobno se lahko v okviru funkcionalne nevrološke motnje z nami poigrajo naši možgani s svojim sistemom pozornosti, pripoveduje dr. Biba Stanton, ki bo gostja tokratne epizode. V njej bomo od blizu spoznali motnjo, ki obsega cel spekter simptomov in ni povezana s kakšno strukturno poškodbo možganov, pač pa s spremenjenim funkcioniranjem našega živčnega sistema. Še več, šlo naj bi za drugo najpogostejšo kronično nevrološko motnjo. V svet možganov vas vabimo v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Če smo zdravi, nam naši možgani omogočajo zaznavanje cele mavrice zvočnega bogastva. Seveda pa se za nečim na prvi pogled ali bolje na prvi posluh tako enostavnim skriva prava kompleksnost naših nevronskih omrežij. Kaj pa, če glasbo sicer zaznamo, a ne znamo ločiti tonov, ne vemo, kaj slišimo in nimamo glasbenega spomina? S Saško Vipotnik, specializantko nevrologije in glasbenico, se bomo potopili v simfonijo zaznavanja glasbe v četrtek ob 7.35 na Prvem.
Ste zadovoljni sami s seboj? Koga vidite, ko se pogledate v ogledalo? Ste na katero svojo lastnost še posebno ponosni? Vam gre kaj na živce? Samopodoba je skupek predstav in mnenj, ki jih imamo o sebi. O njej in mitih, ki so povezani s pozitivno samopodobo, se bomo pogovarjali s specialistko klinične psihologije, Aleksandro Meško. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Kako ste? … Ja, res vas sprašujem! Kako ste? Ste dobro? Čeprav vaših odgovorov zdaj ne slišimo, si lahko iskreno odgovorite sami pri sebi, mi pa bomo nekaj vprašanj in odgovorov o duševnem zdravju in pomenu ozaveščanja o njem prepletli tudi v četrtkove jutranje minute za možgane. Mojca je pred radijski mikrofon povabila študente psihologije, ki že dvanajsto leto zapored pripravljajo projekt z naslovom – Kako si? Slišali boste vodjo projekta Živo Manjo Petrovec, predsednika Društva študentov psihologije Marka Šoparja in Erika Babiča, ki pri projektu sodeluje z izvedbo delavnic.
Skrbite za svojo spalno higieno? In kaj pravzaprav to pomeni? Še vedno ni dokončnega odgovora na vprašanje »Zakaj ljudje sploh spimo«? Smo pa vse bližje pojasnilu, pravi nevrolog prof. dr. Claudio Bassetti z Univerze v Bernu in doda, da ima seveda spanje več funkcij in da je velika težava to, da ljudje spimo vedno manj. Ali je spanje torej lahko zdravilo, ki preprečuje možganske motnje ali spreminja njihov potek? Kaj se dogaja z našimi možgani, ko so hkrati budni in spijo? O tem v četrtek ob 7.35 na Prvem v redni tedenski jutranji oddaji Možgani na dlani. Pripravlja jo Mojca Delač.
Neveljaven email naslov