Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
483 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
Zdaj pa gremo v vodo. Slana ali sladka – to vprašanje ne bo v ospredju, bo pa v ospredju vprašanje, kako se učimo plavati. Čas je torej za rubriko Možgani na dlani, ki bo danes malo drugačna, saj ne bomo toliko govorili o možganskih omrežjih, ki so aktivna pri plavanju, temveč bolj o psihološkem ozadju učenja plavanja. Pred radijski mikrofon smo povabili psihologinjo, nekdanjo plavalko in plavalno trenerko Tino Jeromen, da nam pove, kakšno okolje izbrati in kakšno ozračje ustvariti, da bo posameznik hitreje in laže splaval. Na začetku oddaje pa se nam bodo pridružili tudi otroci, ki so se udeležili ene izmed poletnih šol ljubljanskega Pionirskega doma.
Počitek je ključnega pomena za regeneracijo mišic in možganov, zato brez skrbi in slabe vesti uživajte v ležanju na plaži med poletnim oddihom. Kaj pa ekstremne situacije, ko posamezniki preležijo 24 ur na dan? Kaj se dogaja z našimi možgani, natančneje kognicijo, če mirujemo dlje časa? Razlaga dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki se ukvarja z nevroznanostjo gibanja.
V zadnjih tednih ste najbrž tudi vi slišali, da je eden izmed pogostih simptomov bolezni COVID-19 izguba vonja. S tujko se to imenuje anozmija. In kaj imajo s tem opraviti naši možgani? V svet vonjev in živčevja se bomo potopili skupaj z dr. Dejanom Georgievom z nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Sredi izpitnega obdobja se bomo znova poglobili v - branje. Bralno zaznavanje in razumevanje ter pomnjenje preučuje prof. dr. Jennifer Stiegler Balfour, ki ima na Univerzi New England v ZDA svoj laboratorij, v katerem se trenutno posvečajo predvsem digitalnim napravam in učinkovitosti branja z njih. Naši možgani imajo čudovito možnost, da tudi takrat, ko kakšna informacija manjka, s pomočjo konteksta sestavijo zgodbo.
To se je zgodilo že vsem – napisali smo sporočilo, mail, trikrat pozorno prebrali in – še vedno so bile napake, še vedno so bile črke obrnjene, je kaj manjkalo in tako naprej. Smo bili samo površni ali nas naši možgani kdaj »pretentajo«, da nam je potem vsem malo nerodno? Po odgovore sem zavila na Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, k asistentki Nini Purg.
Hana Hawlina bo tokrat z nami, doktorska študentka na Univerzi v Neuchatelu v Švici in sociokulturna psihologinja, naša neumorna sopotnica pri raziskovanju socialne psihologije in socialne nevroznanosti. Tokrat bomo klepetali o tem, kako poslušni so naši možgani, ko govorimo o času kriz, kot je recimo pandemija, kjer smo se počutili fizično in socialno ranljivi.
Če uporabim besedno zvezo »človekov najboljši prijatelj«, verjetno ni dvoma, o kom govorim. Psom smo nadeli tak naziv, saj nas spremljajo že tisočletja. Tudi druge živali: mačke, konji, krave, ptice, so stalnica človeškega vsakdanjika. Na njihovo družbo bomo danes pogledali skozi aparature, ki merijo dogajanje v možganih. Kako prisotnost živali vpliva na to, kar se dogaja v našem telesu, je vprašanje, ki smo ga zastavili prof. dr. Petru Preglju, predstojniku Katedre za psihiatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Del oddaje Možgani na dlani pa posvečamo terapijam z živalmi, zato bosta z nami terapevtka s konji Petra Markič iz Mladinsko-klimatskega zdravilišča Rakitna in logopedinja z Univerzitetno-rehabilitacijskega inštituta Soča Špela Pirc. In še navodilo za poslušanje: na začetku boste slišali nekaj zvokov, poskušajte se vživeti vanje.
V tokratni epizodi vas Mojca Delač vabi na sprehod … v gozd. Z nami na potep gre tudi dr. Karla Klokočovnik Evans, kognitivna nevroznanstvenica z Univerze York v Veliki Britaniji, ki je malodane že celo življenje tudi »Slovenka po svetu« in smo jo v naših oddajah pred leti že gostili. Tokrat sta za izziv vzeli tisto znano frazo – »Zaradi dreves ne vidi gozda«. Seveda to v prispodobi pomeni, da zaradi osredotočenja na posamezne elemente ne vidimo širše slike, a tokrat bova frazo vzeli za izziv preučevanja našega vidnega zaznavanja.
Če boste prijaznost vtipkali v SSKJ boste najprej zraven prebrali, da je to lastnost prijaznega človeka. Ampak, kot pojasnjuje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, je prijaznost več kot le osebnostna Značilnost človeka. Teden ozaveščanja o duševnem zdravju je za rdečo nit letos vzel prijaznost in tudi mi jo bomo vpletli v jutranje minute z nevroznanost.
Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
V teh tednih lahko med novinarskimi konferencami opazujemo tudi neumorno tolmačenje v znakovni jezik, ki si seveda zasluži globok poklon. Ob tolmačenju iz besednega v znakovni jezik se v možganih odvija cel kup procesov, kar je seveda zlasti zahtevno, če se to odvija simultano. O tem, kako to poteka, bomo govorili v novi epizodi oddaje Možgani na dlani. Če se nam kdaj zatakne kakšna beseda na koncu jezika, se lahko zatakne tudi kretnja? Kako je s kretanjem novih besed, kot je denimo »koronavirus«? Kateri so glavni izzivi pri raziskovanju znakovnega jezika in možganov? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Bencie Woll, ki se s področjem ukvarja že več kot štiri desetletja in je bila prva profesorica znakovnega jezika v Združenem Kraljestvu ter Jasno Bauman, direktorico Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. V četrtek ob 7.35 na Prvem!
»Super, danes mi bo pa dolgčas!!« najbrž še nikoli niste vzkliknili. Dolgčas je stanje, ki ga ne dojemamo kot nekaj pozitivnega, bolj kot neugodje ker nimamo dela, se nič zanimivega ne dogaja, nimamo družbe, zabave, dela. Kaj pa to pomeni za naše možgane? Katerim nevronskim omrežjem je dolgčas? Kako je povezan z apatijo, depresijo in tesnobo? In kako lahko dolgčas rodi tudi ustvarjalnost? Vse to raziskujemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
V času, ko veliko govorimo o higieni rok in kašlja, se bomo v jutranjih minutah, v katerih potujemo med naše nevrone, posvetili higieni spanja. Ta ima v tem času številne izzive. Od porušenega cirkadianega ritma do nespečnosti, ki je, kot pravi prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, prerasla že v pravo vzporedno epidemijo, s katero se ukvarjajo po vsej Evropi. Spanje je izjemno pomembno tudi za delovanje našega imunskega sistema. V preteklosti so naredili že kar nekaj raziskav, ki so pokazale, kako z dobrim spanjem zmanjšamo možnost za okužbe z respiratornimi boleznimi. Tudi o tem v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Smo v obdobju, ki našim možganom nudi cel kup izzivov. Kot je v pretekli epizodi povedal nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nam takšna izolacija lahko omogoči veliko večjo introspekcijo, pogled vase, da odkrijemo nekaj, čemur znanost pravi »socialni možgani«. Prav o teh socialnih možganih, o tem, kakšen vpogled vanje nudijo aktualne razmere, kako je s socialno distanco in kako se lahko tudi na distanci zbližamo, kaj ima z vsem tem tako imenovani »sebični gen« in kaj empatija, pa v četrtek ob 7.35 z asistentko sociokulturne psihologije z univerze Neuchatel v Švici - Hano Hawlina. Se slišimo na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
V zadnji marčevski epizodi se bomo z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom pogovarjali o aktualnih temah, ki se nas vseh dotikajo. In ko smo že pri dotiku – ta ima pomembno vlogo v človeški kogniciji in zaznavanju sveta in odpira področje somatosenzoričnega dogajanja v človeških možganih. Tudi o tem v jutranjih minutah, ko bomo prof. Pirtoška vprašali tudi, kje v obdobju, ko se zdi, da je svet obstal ali se vsaj vrti drugače, kot smo vajeni, vidi največje izzive za medicino, prihajajoče generacije zdravnikov, s katerimi se srečuje kot profesor, ter družbo na splošno. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
V tednu, ki že tradicionalno v številnih državah sveta poudarja pomen možganov in znanja o njih, se znova posvečamo odnosom. Čeprav je dogajanje Tedna možganov prestavljeno zaradi aktualnih razmer, je to odličen čas, da razmislimo o sebi in drugih in tudi o tem, kako tesno in z roko v roki gresta skrb za zdravo telo in skrb za zdrave možgane. O tem s strokovnjaki v četrtek ob 7.35 na Prvem. Oddajo pripravlja Mojca Delač.
Neveljaven email naslov