Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?
Slabša finomotorika
V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.
“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.”
Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?
Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.
“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.”
Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:
“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob besedi placebo je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pripisano ‘navidezno zdravilo’. Učinek placeba lahko brez dejanske zdravilne učinkovine pri bolnikih izzove izboljšanje stanja in obstaja že vrsta dognanj, ki potrjujejo, da ne gre zgolj za »prevaro«. Izraz placebo je bil sicer v zgodovini v uporabi že precej preden je zavil tudi v medicinsko prakso in klinične študije. Prav konec oktobra so nevroznanstveniki z Inštituta na Univerzi Northwestern v Chicagu objavili odmeven članek z zaključki, ki pomenijo nov korak naprej v razumevanju mehanizmov placeba in še več- tudi napovedovanju odziva nanj. Zakaj je to pomembno, ne samo za nevroznanost, pač pa širšo klinično prakso in razumevanje učinka placeba boste slišali v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pojasnjuje: prof. dr. Maja Bresjanac (Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska fakulteta v Ljubljani). Sprašuje: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
"To sem ti pa prebral/a z obraza!" smo verjetno že vsi slišali kar nekajkrat v življenju. Pa ste že slišali za prozopagnozíjo? Izraz prihaja iz grščine, prospon pomeni "obraz", agnosia pa "ne poznati". Gre za kognitivno motnjo, ki jo nekateri preimenujejo tudi slepota za prepoznavanje obrazov. Poznavanje te okvare v zaznavanju sega že nazaj v antiko, izraz zanjo so prvič uporabili pred sedemdesetimi leti, šele v zadnjih letih pa je na področju prozopagnozije prišlo do pomembnejših spoznanj. Zakaj je prav zaznavanje obrazov posebnega, tudi za naše možgane, kaj se zgodi, če te zmožnosti nimamo in kakšen vpogled dajejo raziskave ljudi s to okvaro sodobni kognitivni nevroznanosti? Na popotovanje v svet nevronov vas Mojca Delač vabi v četrtek ob 7.35 na Prvem!
Se znate umiriti in osredotočiti samo nase in na ta trenutek? V hitrem svetu in v stresnem tempu to ni vedno enostavno, je pa zelo pomembno. O takšni usmerjeni pozornosti bomo govorili v tokratni oddaji. Kaj je čuječnost, kaj ima z našimi možgani in zakaj se pri tem lahko veliko naučimo od otrok? Pred radijskim mikrofonom se nam bo pridružila dr. Tina Bregant, pediatrinja z doktoratom iz nevrologije in seveda upamo, da tudi vi, v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vsak dan sprejemamo odločitve in pri tem so naši družbeni stiki seveda zelo pomembni. Se spomnite svojih najstniških let? Kako dobro ste se znašli med sovrstniki? So zelo vplivali na vas? V tokratni oddaji Možgani na dlani bomo minute posvetili tako imenovani socialni nevroznanosti in predstavili delo in raziskave dr. Jennifer Lau in sodelavcev s King's collega v Londonu. Posvečajo se predvsem socialni fobiji in med drugim ugotavljajo, kakšne spremembe se dogajajo v možganih najstnikov pri stiku z okolico, kako dozorevajo različna omrežja oziroma predeli ter zakaj smo si v odzivu na zunanji svet in mnenja vrstnikov različni. Ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
Da hrana vpliva na naše počutje in zdravje, vemo, prav tako smo seznanjeni s tem, na katere sestavine moramo biti pozorni, če se želimo zdravo prehranjevati. Čim manj dodatkov, ojačevalcev okusov, nasičenih maščob in treh belih strupov: bele moke, soli in belega sladkorja. A glede na to, da smo pred kratkim izvedeli, da slovenski otroci in najstniki pojedo skoraj 67 kilogramov sladkorja na leto in da je ameriška sladkorna industrija vplivala za raziskave o tveganih učinkih sladkorja v prehrani, je naše vedenje o škodljivih vplivih sladkorja še vedno pomanjkljivo. Zato se bomo tudi v oddaji Možgani na dlani vprašali, zakaj je lahko kdaj čokolada tolažba, ali je sladkor droga in kako preveč sladkorja vpliva na naše kognitivne sposobnosti. Na Prvem v četrtkovem jutru ob 7.35! Pripravlja: Špela Šebenik.
Tokratna četrtkova jutranja rubrika, ki brska po svetu nevroznanosti, bo pravzaprav nadaljevanje prejšnje. Tudi tokrat bomo prepletali jezikoslovje in nevroznanost in izvedeli, kaj imajo glagoli z zgodnjim prepoznavanjem demence. Zakaj sta si glagola zaljubiti in sovražiti lahko bližje kot zaljubiti in poljubiti? Kako je če iz tvornika spremenimo glagol v trpnik? Malo bomo torej osvežili znanje slovenščine in se pri tem znova nekaj novega naučili o naših možganih. Na Prvem, v četrtek ob 7.35. Pojasnjuje: prof. dr. Tatjana Marvin, predstojnica oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi prislušalci! Tudi v tem četrtkovem jutru ne bomo počivalci, ampak pogasilci radovednosti iz sveta naših nevronov!
Ob skrbi za možgane verjetno najprej pomislimo na kognitivni trening, spanje, telesno aktivnost, malokrat pa najprej na čelado. Nanjo vas bomo spomnili v tokratni oddaji Možgani na dlani, ki se bo na prvi šolski dan podala v promet in med drugim postregla z izsledki raziskave, ki so jo opravili znanstveniki z Univerze v Arizoni. Vprašali so se, kako nošenje čelade pri kolesarjih vpliva na resnost poškodbe glave pri prometnih nesrečah. Podoben izziv so si zastavili tudi raziskovalci na Švedskem, ki so pri študiji uporabili posebne simulacije. Več o tem pa v tokratnem četrtkovem jutru ob 7.35 na Prvem. Z nami bosta: dr. Madelen Fahlstedt in dr. Simon Brezovar. Pripravlja: Mojca Delač.
'Oh, to so bili časi!' ali pa 'Ko bi se vsaj lahko vrnili nazaj!' je gotovo kdaj vzkliknil že vsak med nami ali pa vsaj pomislil na kakšno obdobje, ljudi, trenutke, kraje, ki so se še posebej vtisnili v spomin. Ob zaključku poletnih počitnic za primeri najbrž ni potrebno dolgo brskati. Beseda nostalgija izhaja iz stare grščine in pomeni nekakšno željo in hrepenenje po tem, kar je nekoč bilo. Kaj se v trenutkih, ko smo nostalgični, dogaja v naših možganih? Kako se pri tem prepletajo omrežja spominov in čustev? Kaj največkrat spodbudi nostalgijo- je to slaba volja, glasba, slika, ali kaj drugega? Kako so z njo povezane pozitivne in negativne emocije, kaj ima pri tem starost, za kaj je nostalgija koristna in kaj se zgodi, če jo je preveč? Odgovore na vprašanja iščemo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pojasnjuje dr. Sanja Šešok, psihologinja z Nevrološke klinike UKC Ljubljana, sprašuje: Mojca Delač.
Povišan srčni utrip, rdečica na obrazu, potne dlani in razširjene zenice. S temi znaki so zaradi počitniških simpatij, prvih poljubov in poletnih romanc marsikdaj povezani tudi naši spomini na poletje. Ali se poleti pogosteje zaljubimo in kaj se takrat zgodi v naših možganih, bomo raziskovali v četrtkovi oddaji Možgani na dlani. Slišali boste, zakaj pravimo, da je ljubezen slepa, katere naše kognitivne sposobnosti se izboljšajo in katere poslabšajo, ko smo "zatreskani", in tudi, kaj se v naših možganih zgodi, ko smo nesrečno zaljubljeni. Ne preslišite v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Andreja Gradišar.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov