Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni zgodovinar, esejist in prevajalec JANKO LAVRIN je študiral slavistiko v Rusiji, Franciji in Skandinaviji. Med prvo svetovno vojno je z balkanskega bojišča poročal kot dopisnik moskovskega časopisa Nôvoje vrémja, leta 1917 pa je odšel v Veliko Britanijo. Na univerzi v Nottinghamu je leta 1923 postal profesor za novejšo rusko književnost, bil je tudi dekan in celih trideset let predavatelj. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri slovenskih oddajah londonskega radia.
Raziskoval je najpomembnejše osebnosti in smeri ruske literature 19. in 20. stoletja ter posamezne zahodno- in srednjeevropske avtorje. V tako imenovani psihokritični obravnavi je upošteval sociološke in psihološke vidike avtorjevega dela in življenja; večkrat je primerjal po dva značilna avtorja, tudi iz različnih literatur. Pisal je večidel v angleščini, njegova pomembnejša dela pa so izhajala tudi v drugih svetovnih jezikih. Že leta 1910 je v angleščino prevedel Cankarjevo “Hišo Marije Pomočnice”, nato pa nadaljeval prevajanje njegovih del ter poezije Prešerna, Župančiča, Bora in drugih. Leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado. Literarni zgodovinar in esejist Janko Lavrin se je rodil na današnji dan leta 1887 v vasi Krupa pri Semiču.
—–
Skladatelj in muzikolog VILKO UKMAR je v Ljubljani diplomiral na pravni fakulteti in končal konservatorij, nato pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Zagrebu. V letih od 1934 do 1943 je predaval glasbeno zgodovino na akademiji v Ljubljani ter bil hkrati tudi direktor ljubljanske opere. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval predavateljsko delo. Njegov skladateljski opus je obsežen in zajema vsa področja komponiranja. Ustvaril je veliko število orkestralnih, komornih in vokalno-instrumentalnih del ter dva baleta: “Lepo Vido” in “Godca”. Je tudi avtor prve svetovne zgodovine glasbe v slovenščini. Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado. Vilko Ukmar se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Ljubljani.
—–
Potreba po sodobnem kopališču v Mariboru je v letih po prvi svetovni vojni postajala vse aktualnejša, saj staro dravsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim higienskim predpisom. Zato je mariborski občinski svet na današnji dan leta 1927 sklenil, da bo treba zgraditi novo kopališče. Kupili so Mariborski otok in tam uredili tri bazene: za otroke, za neplavalce, 50 metrov dolg in 30 metrov širok bazen za plavalce in športne prireditve ter deset metrov visok skakalni stolp. Postavili so tudi naprave za vodne in sončne kopeli, uredili športna in otroška igrišča, v enonadstopni stavbi pa uredili restavracijo, dve sobi za prvo pomoč ter 120 kabin in 598 garderobnih omaric.
Ob odprtju poleti leta 1930 so časniki zapisali, da “je kopališče na Mariborskem otoku za podravsko prestolnico in njeno okolico največja in najpomembnejša zdravstvena in tujsko-prometna pridobitev v mariborski zgodovini. Reprezentančni prirodni park sredi Drave je prišel s kopališčem do svoje popolne veljave, z novimi kopališkimi napravami pa je bil odkrit javnosti poprej neznani biser v podravski pokrajini, Mariborski otok.”
6283 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Literarni zgodovinar, esejist in prevajalec JANKO LAVRIN je študiral slavistiko v Rusiji, Franciji in Skandinaviji. Med prvo svetovno vojno je z balkanskega bojišča poročal kot dopisnik moskovskega časopisa Nôvoje vrémja, leta 1917 pa je odšel v Veliko Britanijo. Na univerzi v Nottinghamu je leta 1923 postal profesor za novejšo rusko književnost, bil je tudi dekan in celih trideset let predavatelj. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri slovenskih oddajah londonskega radia.
Raziskoval je najpomembnejše osebnosti in smeri ruske literature 19. in 20. stoletja ter posamezne zahodno- in srednjeevropske avtorje. V tako imenovani psihokritični obravnavi je upošteval sociološke in psihološke vidike avtorjevega dela in življenja; večkrat je primerjal po dva značilna avtorja, tudi iz različnih literatur. Pisal je večidel v angleščini, njegova pomembnejša dela pa so izhajala tudi v drugih svetovnih jezikih. Že leta 1910 je v angleščino prevedel Cankarjevo “Hišo Marije Pomočnice”, nato pa nadaljeval prevajanje njegovih del ter poezije Prešerna, Župančiča, Bora in drugih. Leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado. Literarni zgodovinar in esejist Janko Lavrin se je rodil na današnji dan leta 1887 v vasi Krupa pri Semiču.
—–
Skladatelj in muzikolog VILKO UKMAR je v Ljubljani diplomiral na pravni fakulteti in končal konservatorij, nato pa se je izpopolnjeval na Dunaju in v Zagrebu. V letih od 1934 do 1943 je predaval glasbeno zgodovino na akademiji v Ljubljani ter bil hkrati tudi direktor ljubljanske opere. Po drugi svetovni vojni je nadaljeval predavateljsko delo. Njegov skladateljski opus je obsežen in zajema vsa področja komponiranja. Ustvaril je veliko število orkestralnih, komornih in vokalno-instrumentalnih del ter dva baleta: “Lepo Vido” in “Godca”. Je tudi avtor prve svetovne zgodovine glasbe v slovenščini. Leta 1985 je prejel Prešernovo nagrado. Vilko Ukmar se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Ljubljani.
—–
Potreba po sodobnem kopališču v Mariboru je v letih po prvi svetovni vojni postajala vse aktualnejša, saj staro dravsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim higienskim predpisom. Zato je mariborski občinski svet na današnji dan leta 1927 sklenil, da bo treba zgraditi novo kopališče. Kupili so Mariborski otok in tam uredili tri bazene: za otroke, za neplavalce, 50 metrov dolg in 30 metrov širok bazen za plavalce in športne prireditve ter deset metrov visok skakalni stolp. Postavili so tudi naprave za vodne in sončne kopeli, uredili športna in otroška igrišča, v enonadstopni stavbi pa uredili restavracijo, dve sobi za prvo pomoč ter 120 kabin in 598 garderobnih omaric.
Ob odprtju poleti leta 1930 so časniki zapisali, da “je kopališče na Mariborskem otoku za podravsko prestolnico in njeno okolico največja in najpomembnejša zdravstvena in tujsko-prometna pridobitev v mariborski zgodovini. Reprezentančni prirodni park sredi Drave je prišel s kopališčem do svoje popolne veljave, z novimi kopališkimi napravami pa je bil odkrit javnosti poprej neznani biser v podravski pokrajini, Mariborski otok.”
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja »1551« – glasilo za univerzitetna in javna vprašanja
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Metodik fizike
Romana z jugoslovansko politično idejo Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Pionir radijskih iger Glas Mojčine pesmi za prvi film o Kekcu Mariborski industrialec – rešitelj Judov
Volilni uspeh koroških Slovencev Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije Projekti gradbenika in geomehanika
Temelji slovenske akademske laične filozofije Avantgardist novomeške pomladi Velenje postane mesto
Vzgojitelj klasičnih filologov Predanost gozdovom Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Streli na protestnike v Ljubljani Ustanovitelj hranilništva na Slovenskem Začetki Narodne galerije
»Slike iz vsakdanjega življenja«. Upornik in literat Vojaški uspeh pohorskih partizanov Alpinist Johannes Frischauf je bil po poklicu profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Leta 1873 je izdal gorski vodnik po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo in Črno goro. Frischauf je tudi začetnik planinske organiziranosti na Hrvaškem, saj je leta 1874 v Ogulinu navdušil Budislava Budisavljevića, da je ustanovil Hrvatsko planinarsko društvo. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju – kjer se po njem imenuje Frischaufov dom - in nad Suhim dolom. Njegovo najboljše delo je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah (»Die Sannthaler Alpen«), ki je izšla leta 1877. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem kot v nemškem časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Ko je Jakob Aljaž podaril kupljeni vrh Triglava Slovenskemu planinskemu društvu, je Johannes Frischauf zapisal: »Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje planinske uspehe, ki so jih sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe: Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Johannes Frischauf se je rodil leta 1837 na Dunaju. Pesnica in pisateljica Katka Zupančič je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora. Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila leta 1889 v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi. 17. septembra 1890 se je v Zakójci nad Cerknim rodil, istega dne leta 1970 pa v Ljubljani umrl - pisatelj France Bevk. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. *Posnetek Ker je bilo Bevkovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. Leta 1943 je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani. Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje. Leta 1941 je del Pohorske partizanske čete napadel nemško policijsko posadko v lovski koči na Klopnem vrhu na Pohorju. Na nemški strani sta padla dva policista, eden je bil ranjen, Pohorska četa pa je imela enega padlega borca in enega ranjenca. Partizani so kočo zažgali, ranjenega nemškega policista pa v skladu z določili mednarodnega vojnega prava oskrbeli. Na nosilih in pokrit je pod bližnjo smreko pričakal jutranji prihod policistov iz Lovrenca na Pohorju. Humano ravnanje partizanov je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Mariboru. To je bil eden prvih oboroženih spopadov odporniškega gibanja z okupatorjem na Pohorju. Nacistični okupatorji so po tem dogodku Pohorje razglasili za območje delovanja band in s tem za prostor, kjer se je mogoče gibati le s posebnim dovoljenjem. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Zadnji veliki otomanski vojni pohod Med zadružništvom, politiko in gledališčem Podjetnik in ladjar z Reke – častni meščan Ljubljane V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov. Po tistem, ko je za Anglijo v celinskem delu Evrope prvo železnico zgradila Nemčija se je tudi v avstrijskem cesarstvu porodila zamisel o železniški povezavi prestolnice Dunaja in okna v svet – pristanišča v Trstu. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. *Posnetek Je povedal inženir Karel Rustja eden naših najpomembnejših poznavalcev zgodovine železnice. Ob prihodu prvega vlaka je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno. Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter okrašeni z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala taka množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla. Zadružni delavec in finančni strokovnjak Miloš Štibler se je kot Mihael Stibler rodil pred 140 leti (1882) v Fali v Dravski dolini. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji se je vključil v zadružno gibanje in se zavzemal za narodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je opustil študij slavistike na Dunaju in postal študent višje zadružne šole v Darmstadtu. Leta 1919 je na Dunaju delal kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez, že naslednje leto pa je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demokratske stranke kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Do leta 1922 je bil vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vodja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Pozneje je služboval v Ljubljani in bil do leta 1945 vodja oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Miloš Štibler je bil vsestranska osebnost in kot tak leta 1911 tudi pobudnik ustanovitev Dramatičnega društva v Celju in ena ključnih osebnosti zgodovine celjskega gledališča. Poslovnež in ladjar Franc Jelovšek je bil z reškima ladjarjema Mâtejem Grasserjem in Antejem Matešićem sredi 19. stoletja lastnik trgovske jadrnice z imenom Laibach – Ljubljana in solastnik še ene trgovske jadrnice z imenom Fiume – Reka. Zaradi poslovnih uspehov in ugleda je bil vrsto let član predsedstva Trgovske in industrijske zbornice na Reki, pred 180 leti (1842) pa ga je ljubljanski mestni svet imenoval za častnega meščana. Franc Jelovšek se je rodil leta 1798 v kraju Gornje Vreme v današnji občini Divača. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov