JANEZ LEVEC je leta 1876 maturiral na ljubljanskem učiteljišču. Poučeval je v kar nekaj slovenskih krajih, pozneje pa postal upravitelj Četrte deške osnovne šole na Prulah v Ljubljani. Leta 1911 je bila tej šoli priključena na novo ustanovljena pomožna šola. Levec se je posvetil delovanju pomožnega šolstva in to šolo razširil v šestrazrednico s posebnim pripravljalnim razredom. Sam je prevzel predmet psihofiziologija govora in pisanja. Vse govorne motnje in ovire je do potankosti znanstveno preučil in sam izdelal skice, potrebne za pouk. Napisal je tudi knjigo »Lepopis« in dal v njej v tedanjem času dragocena navodila za pouk tega predmeta. Menil je, da je zelo pomembno učence naučiti tudi lepega pisanja. Janez Levec se je rodil na današnji dan pred 160-imi leti v Radomljah pri Kamniku.
—–
Velikan slovenske književnosti – pesnik, pisatelj in dramatik IVAN CANKAR se je rodil na današnji dan leta 1876 na klancu siromakov na Vrhniki. Sprva je pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki. Domala vse življenje je živel v sporu s slovensko družbo, njeno politiko, nemoralo in lažnimi literati. Cankarjeva številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. Omenimo »Hlapca Jerneja«, »Hišo Marije Pomočnice«, »Podobe iz sanj« in »Belo krizantemo«.
Leta 1902 je izšel Cankarjev najobsežnejši roman »Na klancu«, delo, ki si ga je zamislil kot spomenik svoji materi; v njem je upodobil njeno življenje, družino in svojo mladost na širšem simboličnem ozadju proletarskega življenja. Bil je tudi izreden mojster črtic. Najprej je pisal po zgledu poetičnega realizma in naturalizma. Ivana Cankarja štejemo za našega najpomembnejšega dramatika. Njegove drame »Hlapci«, »Kralj na Betajnovi«, »Za narodov blagor« in »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« sodijo v vrh slovenske dramske ustvarjalnosti.
—–
Na današnji dan leta 1888 se je v Brežicah rodil politik JAKOB ŽORGA. Po šolanju na obrtni šoli na Dunaju je bil kurjač in strojevodja na železnici v Ljubljani. Aprila leta 1920 je bil med voditelji železničarske stavke v Sloveniji in zato odpuščen iz službe. Kot eden izmed ustanoviteljev komunistične stranke v Sloveniji se je leta 1928 udeležil 6. kongresa komunistične internacionale v Moskvi. Že pred začetkom druge svetovne vojne je bil zaradi političnega delovanja zaprt, leta 1942 pa so ga nemški okupatorji iz kaznilnice v Nišu odpeljali v taborišče na Banjici in ga tam usmrtili. Jakob Žorga se je v svojem političnem delovanju zavzemal za enotnost stranke in zagovarjal protifrakcijsko politiko v Komunistični partiji Jugoslavije.