Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je Franc Jožef pomagal ohranjati prestol z vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta (torej pred 151-imi leti) izdal poziv za vstop med prostovoljce.
Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Cukrarni ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, kjer stoji zdaj večstanovanjski blok, v spomin na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Stavbo so postavili med obema vojnama po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in po zgledu dunajskih stanovanjskih blokov iz tistega časa. V sredini ima veliko dvorišče, vhodno vežo z obokanim stropom pa krasijo še komaj vidne freske Riharda Jakopiča.
Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem, ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje ustrelili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se je zagorelih in črnobradih povratnikov prijelo ime »meksikájnarji«, k nam pa so prinesli tudi novo modo: močnó nabrane škornje z ostrogami – meksikánar´ce.
—–
Gledališka igralka in pedagoginja MIRA CERAR DANILOVA, rojena na današnji dan leta 1899 v Ljubljani, je na gledaliških odrih nastopala že pred prvo svetovno vojno. Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi s študija na Dunaju pa je postala najbolj prvinska in eruptivna interpretinja karakternih vlog. Velikokrat je igrala tudi Županovo Micko. Bila je tudi redna profesorica na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje umetniško in pedagoško delo je bila dvakrat nagrajena s Prešernovo nagrado, med prvimi pa je dobila tudi Borštnikov prstan.
—–
Arhitekt in grafik VLASTO KOPAČ je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih zrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!«, ki je izšla po nemški zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti, segata po slovenski zemlji.
Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala domobranska politična policija in ga poslala v Dachau, kjer je narisal ciklus prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachauskih procesih obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščen na dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč.
Že pred drugo svetovno vojno je bil član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce, po njej pa dve leti predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil na današnji dan leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.
6249 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Leta 1864 je bil ob pomoči francoske vojske za mehiškega cesarja postavljen Ferdinand Maksimiliján, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. Ker so se Mehičani temu upirali, mu je Franc Jožef pomagal ohranjati prestol z vojaki-prostovoljci iz avstrijskih dežel. Tudi ljubljanski mestni svet je na današnji dan tistega leta (torej pred 151-imi leti) izdal poziv za vstop med prostovoljce.
Kandidati so morali biti krščanske vere, neoženjeni ali vdovci brez otrok in ne starejši od štirideset let. Njihovo zbirališče je bilo v Cukrarni ter na travniku ob sedanji Njegoševi cesti, kjer stoji zdaj večstanovanjski blok, v spomin na ta dogodek po domače imenovan »Meksika«. Stavbo so postavili med obema vojnama po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica in po zgledu dunajskih stanovanjskih blokov iz tistega časa. V sredini ima veliko dvorišče, vhodno vežo z obokanim stropom pa krasijo še komaj vidne freske Riharda Jakopiča.
Na ljubljanskem kolodvoru se je od mehiških prostovoljcev poslovil župan Henrik Costa, pozneje pa so iz Trsta v več skupinah odpluli proti Mehiki. Potem, ko so Mehičani cesarja Maksimilijana tri leta pozneje ustrelili, se je domov vrnila le dobra šestina teh fantov in mož. Na Slovenskem se je zagorelih in črnobradih povratnikov prijelo ime »meksikájnarji«, k nam pa so prinesli tudi novo modo: močnó nabrane škornje z ostrogami – meksikánar´ce.
—–
Gledališka igralka in pedagoginja MIRA CERAR DANILOVA, rojena na današnji dan leta 1899 v Ljubljani, je na gledaliških odrih nastopala že pred prvo svetovno vojno. Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi s študija na Dunaju pa je postala najbolj prvinska in eruptivna interpretinja karakternih vlog. Velikokrat je igrala tudi Županovo Micko. Bila je tudi redna profesorica na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje umetniško in pedagoško delo je bila dvakrat nagrajena s Prešernovo nagrado, med prvimi pa je dobila tudi Borštnikov prstan.
—–
Arhitekt in grafik VLASTO KOPAČ je študiral na oddelku za arhitekturo pri mojstru Jožetu Plečniku in postal njegov najboljši risar. Bil je tisti, ki je v letih od 1938 do 1940 po Plečnikovih zamislih zrisal »Vrt vseh svetih«, današnje ljubljansko pokopališče Žale. V tistem času je kot član Komunistične partije Slovenije delal tudi grafike z narodnoobrambno vsebino. Znana je njegova razglednica »Slovenci, družimo in branimo se!«, ki je izšla po nemški zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in rapalsko mejo, kot oboroženi pošasti, segata po slovenski zemlji.
Leta 1943 je Vlasta Kopača aretirala domobranska politična policija in ga poslala v Dachau, kjer je narisal ciklus prizorov iz taboriščnega življenja. Po koncu vojne je nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje, leta 1948 pa je bil na tako imenovanih dachauskih procesih obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščen na dvajset let prisilnega dela in odvzem premoženja. Leta 1952 je bil pogojno izpuščen ter pozneje pravosodno in politično rehabilitiran. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja ja bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo. Izdelal je urbanistični program Velike planine in v skladu s tamkajšnjo pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planšarskih koč.
Že pred drugo svetovno vojno je bil član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva, ki je združevala predvsem študente plezalce, po njej pa dve leti predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Leta 1999 ga je predsednik republike za »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine ter za celotno življenjsko delo« odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Vlasto Kopač se je rodil na današnji dan leta 1913 v Novi vasi pri Žireh.
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Bančnik pomagal generalu Maistru "Pri nas je takšno leglo vsestransko zajedalskih duš, da za državni grb predlagam uš" »Pevec magičnega eksistencializma«
Skladatelj, ki je Zdravljici dal melodijo Ustanovitelj inštituta za antropologijo Prvi slovenski metropolit
Prvi slovenski časopisni urednik pred sodiščem Poplave v Ljubljani Začetki Teritorialne obrambe
Ustvarjalna moč iz dediščine secesije in simbolizma Kipar, ki je ustvarjal na Koroškem Narodni svet za Štajersko
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja Ustvarjalec številnih javnih spomenikov
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Pripadnik ravnogorskega četniškega gibanja
Gasilski vojvoda v Metliki Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Volilni uspeh koroških Slovencev Projekti gradbenika in geomehanika Profesor kemije na ljubljanski univerzi
Neveljaven email naslov