Na današnji dan leta 1591 je v Pragi umrl skladatelj JACOBUS GALLUS. Rodil se je okoli leta 1550 neznano kje, a kot njegove domnevne rojstne kraje navajajo Ribnico, Idrijo in Šentviško Goro na Tolminskem. Vzdevek Carniolus, ki ga je  dodal svojemu priimku, pove, da je bil doma nekje na Kranjskem. O njegovi mladosti je malo znanega. Sam je v uvodu k prvi knjigi maš napisal, da se glasbi posveča od zgodnje mladosti, da  porablja zanjo vse svoje moči  in da vanjo usmerja vsa svoja razmišljanja.

Gallusov opus je obsežen in je bil zvečine natisnjen že za njegovega življenja. Le malo ga je ostalo v rokopisu. Najprej – leta 1580 – je izšel izbor njegovih šestnajstih maš v štirih knjigah. Posebno pozornost je posvečal motetu, glasbeni upodobitvi liturgičnih in bibličnih besedil, ki so bila izključno latinska. Po slogu so bile njegove skladbe blizu novejšim nazorom. Z njimi si je Jacobus Gallus že za življenja v evropski glasbi pridobil sloves  in veljavo, ki sta se zaradi razvojnih in umetniških kvalitet ohranila tudi v poznejših stoletjih in sta živa še dandanes.

—–

Na današnji dan leta 1870 se je v Velikih Laščah rodil skladatelj in pedagog JOSIP PAVČIČ. Glasbeno se je najprej izobraževal v šoli Filharmonične družbe v Ljubljani, nato pa na Dunaju. Tam je tudi leta 1901 opravil državni izpit iz klavirja in solopetja. Sodi med skladatelje, ki so kot zapozneli romantiki vtisnili svojim  skladbam  slovenske značilnosti. Našo glasbo je obogatil z deli za zbore, s  klavirskimi  skladbami,  posebno  didaktičnimi,  in  s   samospevi. Najpriljubljenejši med temi so skomponirani po Župančičevih pesmih in se odlikujejo z izvirno melodiko, domiselnim harmonskim stavkom, jasno obliko in izdelano klavirsko spremljavo.  Uglasbitve Župančičevih otroških pesmi Josipa Pavčiča so zaradi pristnega humorja izjemne v slovenski glasbeni literaturi.

—–

Manjša kraška jama Divje babe visoko nad dolino reke Idrijce je pred dobrima dvema desetletjema postala pomembno paleolitsko najdišče z ostanki človeškega bivanja v kameni dobi. V dvanajst metrov debeli plasti usedlin so arheologi naleteli na številne ostanke orodja in orožja iz kamene dobe, oglja in ognjišč. Na današnji dan pred 20-imi leti so blizu ognjišča v plasti, stari najmanj 45.000 let, našli okrušeno kost, ki se je pozneje izkazala za stegnenico jamskega medveda.

Dolga je bila okoli deset centimetrov, na obeh koncih odlomljena, na sredini pa je imela dve luknjici, ki nista bili posledica živalskega ugriza ali roparskih krempljev, ampak narejeni s kamnitim orodjem. Ugotovili so, da gre za poškodovano piščal, na katero se je dalo po rekonstrukciji celo piskati. Tako so naši arhelogi odkrili bržkone najstarejšo piščal na svetu, saj je radiokarbonska analiza pokazala, da je stara vsaj 45.000 let.