Podjetnik in mecen JAKOB SCHELL se je rodil na današnji dan leta 1652 v Stêrzingu pri Innsbrucku. Na Kranjsko in v Ljubljano je prišel zaradi gospodarsko vedno pomembnejše lege dežele in mesta v trgovini med Trstom in notranjostjo. Njegova vključitev v gospodarsko življenje Kranjske je prinesla precejšnjo poživitev, hkrati pa je z usmeritvijo k Trstu nakazal smer prihodnjega gospodarskega razvoja na tem ozemlju. Bil je brez potomstva, zato je veliko daroval različnim cerkvam in samostanskim skupnostim. Dal je denar za izdelavo marmornega oltarja v ljubljanski frančiškanski cerkvi in kupil dragocene svečnike zanjo. Prispeval je tudi denar za obnovo in prezidavo cerkve v Kamniku in kupil bron za nove zvonove v cerkvi svetega Jakoba.

Za Ljubljano je bilo njegovo najpomembnejše darilo pomoč pri graditvi uršulinske cerkve in samostana ter z njima povezani ustanovitvi prve dekliške šole, ki je bila 170 let edina te vrste. Bogastvo in darežljivost sta Jakobu Schellu leta 1696 prinesla plemiški naslov – von Schellenburg, kranjski deželni stanovi pa so mu podelili deželanstvo. Po njegovi smrti je Schelenburgova vdova iz zapuščine zgradila bolnišnico za vojake v Ljubljani in dom za invalide na Ptuju. Ustanovila je tudi sklade, ki so pomagali študirati revnim otrokom in upravljala premoženje tako, da je vse ostajalo na Kranjskem.

—–

Pripovednik, dramatik in satirik JAKOB ALEŠOVEC se je rodil na današnji dan leta 1842 na Skarúčni pri Ljubljani. Najprej je pod vplivom nemške šole objavljal potopise, povesti in ljudske igre v nemščini, po letu 1866 pa je pisal v slovenščini. V Slovencu in  Novicah je objavil več meščanskih humorističnih povesti, prvo slovensko kriminalko z naslovom “Iz sodnijskega življenja”, burko “Nemški ne znajo” in uspelo satirično avtobiografijo “Kako sem se jaz likal”. V letih od 1869 do 1885 je Jakob Alešovec izdajal “Brenclja v lažnjivi obleki”, to je prvi slovenski zbadljivo-šaljivi list.

—–

Sabljanje je bilo poleg strelstva eden najstarejših športov na Slovenskem. Ljubljančani so ga gojili vse od sredine 19. stoletja, ko je nastala znana ljubljanska sabljaška šola. Največje uspehe v tem športu je dosegel avstrijski in pozneje jugoslovanski častnik Rudolf Cvetko. Leta 1907 je s sabljo in floretom prvič osvojil avstrijsko državno prvenstvo, leta 1908 in 10 je bil prvak avstrijske armade v obeh orožjih, leta 1911 pa tudi evropski prvak. Julija leta 1912 je bil član avstrijske reprezentance, ki je predvsem po njegovi zaslugi osvojila 2. mesto v sabljanju na olimpijskih igrah v Stockholmu. Tako je Rudolf Cvetko pred sto tremi leti postal prvi slovenski nosilec olimpijske medalje.

—–

Tenorist  DIMITRIJ  DAMJANOV  je  diplomiral na Visoki glasbeni šoli v Sofiji, potem pa nastopal v operah v Varni in Sofiji. Leta 1972 je postal član ansambla ljubljanske Opere, ob tem pa je še naprej prepeval v rodni Bolgariji. Nastopal je tudi na drugih evropskih opernih odrih. Jeseni leta 1991 so ga v Londonu pred nastopom v Albert Hallu predstavili kot “prvega tenorista Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani”. Kot junaški tenor je nastopal v velikih vlogah, največ priznanj pa je dobil za vloge Cavaradossija, Otella in Radamesa. Rodil se je na današnji dan leta 1940 v kraju Tlačene v Bolgariji.