Skladatelj ANTONIO TARSIA, sodobnik takrat precej mlajšega Tartinija, je eno najpomembnejših imen koprske glasbene preteklosti. Leta 1662 je komaj 19-leten postal stolnični organist, ki je moral sprva učiti tudi mlade pevce. Pisal je cerkvene skladbe, hkrati pa prepisoval in kupoval tudi dela tujih skladateljev in tako bogatil stolnični repertoar. Bil je odličen praktik, a ker je vse življenje ustvarjal v lokalnem okolju, se ni mogel razviti v pomembnejšega skladatelja evropskega baroka. Antonio Tarsia se je rodil na današnji dan leta 1643 v Kopru.
—–
Na današnji dan leta 1886 se je na Dobênem pri Domžalah rodil društveni delavec FRANK ALEŠ. Leta 1903 se je izselil v Združene države Amerike in postal tam član več slovenskih rudarskih podpornih društev, od leta 1909 pa tudi član Slovenske narodne podporne jednote. Odločilno je vplival na to, da so se tej organizaciji pridružile še druge manjše napredne podporne organizacije slovenskih delavcev. Leta 1951 je bil Frank Aleš eden najpomembnejših pobudnikov graditve prvega slovenskega zavetišča za starostnike v Fontani v Kaliforniji.
—–
Socialna delavka ANA ZIHERL je sprva živela v Trstu, po prvi svetovni vojni pa v Škofji Loki in Ljubljani. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je začela pomagati političnim zapornikom in bila v glavnem odboru Rdeče pomoči. V okviru Slovenske narodne pomoči je v posebnem otroškem sektorju vsa štiri leta druge svetovne vojne uspešno skrbela za otroke aktivistov, zapornikov in partizanov. Po vojni je med drugim vodila oddelek za partizanske sirote pri ministrstvu za socialno politiko Ljudske republike Slovenije. Ana Ziherl se je rodila na današnji dan leta 1887 v Škofji Loki.
—–
Pripovednik, pesnik in publicist LUDVIK MRZEL se je rodil na današnji dan leta 1904 v Loki pri Zidanem mostu. Kot dijak je bil zaradi sodelovanja v trboveljski rudarski stavki izključen iz gimnazije, tako da je srednjo šolo končal v Jagodini in Čupriji. Študiral je medicino in nato slavistiko. Leta 1943 je odšel k partizanom in bil še istega leta ujet. Nemci so ga odpeljali v Dachau.
Takoj po koncu vojne je bil imenovan za upravnika mariborskega gledališča, vendar so ga kmalu aretirali in 1948. leta na dachauskem procesu obsodili na 12 let zapora. Del ga je prebil tudi na Golem otoku. Mrzel si je pred vojno pridobil velik ugled s črticami, ki jih je zbral v knjigi “Luči ob cesti”. Zgledoval se je po Cankarju in Grumu, vendar je dodajal tudi popolnoma svoje prvine. Knjiga “Bog v Trbovljah” kaže zasuk k religioznosti; je zbirka legend, ki jih povezuje socialna tematika. Ludvik Mrzel je pisal tudi podlistke in reportaže ter prevajal iz ruščine.
—–
Svetovno vojno leta 1914 (zdaj jo imenujemo “prva”) je dokončno sprožil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija tistega leta v Sarajevu. Avstro-Ogrska, ki jo je spodbujala Nemčija, je odgovornost zanj pripisala srbski vladi, v vojni pa videla priložnost za ponižanje Srbije in za okrepitev prevlade habsburške monarhije na Balkanu. Slab mesec pozneje so z Dunaja na srbsko vlado naslovili ultimat z nesprejemljivimi zahtevami, na današnji dan leta 1914 pa je Avstro-Ogrska Srbiji napovedala vojno. S tem se je začel vojaški spopad, ki je hitro prerasel v svetovno vojno.