Na današnji dan pred 120-imi leti se je v Velenju rodil pisatelj in pedagog GUSTAV ŠILIH. Med prvo svetovno vojno je bil ranjen na soški fronti, nato je bil Maistrov borec za severno mejo, med 2. svetovno vojno pa so ga Nemci kot rodoljuba zaprli. Objavil je deset knjig, ki sodijo v vrh slovenske pedagogike, ter približno 60 obsežnejših in 300 krajših razprav in člankov, ukvarjal pa se je tudi z metodiko jezikovnega pouka.
Kot književnik je s psevdonimom Graščan objavljal prozo in poezijo, obsežnejši deli pa sta romana “Nekoč je bilo jezero” – napisal ga je pod vplivom Finžgarjevega dela “Pod svobodnim soncem” ter “Beli dvor”, prvi obsežnejši slovenski mladinski roman. To delo Gustava Šiliha je po svoje prav nenavadna literatura, kakršne Slovenci nimamo veliko, sploh pa ne tako obsežne. Gre za nekakšno mešanico napetega, skorajda pustolovskega romana, kmečke povesti, poučnih nasvetov bralcu in celo navodil za umno kmetovanje in vrtnarjenje.
—–
V samem središču starega mestnega jedra Ljubljane stoji mogočen grad. Zaradi svoje dominantnosti je kmalu postal tudi mestni simbol, saj so ga že v srednjem veku zarisali v mestni grb. Zlato obdobje živahnega razvoja je Grad doživljal v obdobju Habsburžanov, še posebej, ko je bil sedež deželnih glavarjev ter v času turških vpadov, nato pa je počasi začel izgubljati pomen in tako tudi svoj nekdanji sijaj.
Nov svetel trenutek pa je doživel med županovanjem Ivana Hribarja, ko je na današnji dan leta 1905 iz rok deželnih oblasti prešel v mestno last. Rojevati so se začele številne ideje o namembnosti in njegovi popolni prenovi, vse do zadnje, ki jo od šestdesetih let prejšnjega stoletja skupaj s konservatorji uresničujejo arheologi in arhitekti. Sicer pa je ljubljanski Grad, srednjeveška trdnjava z novo podobo, tudi ena najprivlačnejših turističnih točk v Sloveniji.
—–
Dramatik, kritik in esejist JOSIP TAVČAR je po drugi svetovni vojni končal licej v Trstu, germanistiko pa je študiral v Benetkah in Neaplju. Najprej je bil profesor v Kopru, nato pa v Trstu. Bil je vsestranski kulturni delavec, več let tudi umetniški vodja Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. Najprej je pisal v italijanščini, nato pa v slovenščini in se uveljavil kot posrednik med tema kulturama. Sprva je objavljal novele s socialno in psihološki tematiko, nato pa se je posvetil dramatiki. V gledaliških igrah je razvijal fantastiko in s farso razkrival groteskne razsežnosti poseganja stehnizirane in skomercializirane stvarnosti v človeka. Pisal je tudi radijske in televizijske igre. Rodil se je na današnji dan leta 1920 v Dutovljah pri Sežani