V začetku 2. polovice 19. stoletja so le redki zahajali v naše visokogorje, še manj pa je bilo takih, ki so se bili pripravljeni povzpeti na Triglav. Eden teh je bil France Kadilnik, ki je svoj prvi vzpon na slovenskega očaka tudi opisal. Bil je samorastniška osebnost; njegov preprosti, vendar doživeti opis vzpona z naslovom “Izhod na Triglav” je povzročil pravo senzacijo. Objavljen je bil na današnji dan leta 1866 v “Novicah” in ga lahko štejemo za prvi slovenski planinski potopis.
—–
Prvi slovenski tabor, mogočna manifestacija prebujanja slovenske nacionalne zavesti, je potekal 9. avgusta leta 1868 v Ljutomeru, zadnji pa na današnji dan leta 1871 v Zgornjih Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem. Zaradi francosko-pruske vojne, pa tudi zaradi točk dnevnega reda na taborih, ki naj bi netile sovraštvo med narodi in povzročale nerede, je vlada kmalu zatem tabore prepovedala. Glavni govornik v Zgornjih Buhljah je bil Andrej Einspiler, katehet in profesor slovenščine na realki v Celovcu. Zavzemal se je za slovensko šolstvo na Koroškem in enakopravnost slovenskega jezika. Kot voditelj koroških Slovencev je že deset let prej zapisal: »Kdor ne dovoli narodu pouka v njegovem maternem jeziku, ubija ljudstvu omiko in je zlodejec.
—–
Na današnji dan pred 130-imi leti se je v Postojni rodila gledališka igralka MILEVA ZAKRAJŠEK. Mladost je preživela v Novem mestu, v katerem je nastopala v čitalniškem gledališču in igrala v orkestru. S poklicnim gledališčem se je kot igralka prvič srečala v Mariboru in z uspešnim nastopom pri skoraj enainštiridesetih letih dobila redni angažma. Razvila se je v vodilno igralko mariborskega Narodnega gledališča in ostala njegova članica do leta 1959. Do druge svetovne vojne je igrala predvsem komične vloge in nastopala v operetah. Pravi igralski razcvet je doživela po vojni, ko je postala žlahtna interpretka materinskih likov. Igrala je tudi v filmu; antologijska je zlasti njena vloga matere v filmu »Na svoji zemlji«, posnetem pred 67-imi leti. Mileva Zakrajšek je dvakrat dobila Prešernovo nagrado.
—–
Pisatelj MIHA MATÈ je leta 1968 na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz slavistike, bil nekaj let asistent za srbsko in hrvaško književnost, nato pa urednik pri založbi Mladinska knjiga. Urejal je različne mladinske zbirke, zasnoval in urejal zbirko »Vezi«, pretehtan izbor iz sodobne jugoslovanske književnosti, urejal pa je tudi učbenike. Čeprav je pisateljsko pot začel s pripovedništvom za odrasle, se je uveljavil predvsem kot mladinski pisatelj realističnih in pravljičnih pripovedi.
Bil je mojster kratkih zgodb, v katerih ni manjkalo žlahtnega humorja in napetih dogodivščin, s katerimi je današnjim šolarjem pripovedoval o komaj minulih časih. Na humoren način je oživljal tudi številne pripovedi, ki so se v stoletjih spletle okrog ribniških suhorobarjev in krošnjarjev. Njegova najbolj znana dela so Leskova mladost, Pobegle kolebnice, Babica v supergah in Široka usta. Miha Mate je pisal tudi radijske igre za otroke ter prevajal iz srbščine in makedonščine. Rodil se je na današnji dan leta 1942 v Goriči vasi pri Ribnici na Dolenjskem.
—–
Človeštvo je na današnji dan pred 70-imi leti občutilo do takrat najbolj rušilno in strahotno orožje, kar jih je izdelal človek. Tistega dne je namreč ameriški bombnik nad japonskim mestom Hirošimo odvrgel prvo atomsko bombo, tri dni pozneje pa še drugo nad Nagasakijem. Po podatkih japonskega Rdečega križa sta eksploziji terjali 245.000 mrtvih in 150.000 ranjenih. Nekaj dni pozneje je Japonska podpisala listino o brezpogojni kapitulaciji. Šele s tem se je končala šest let trajajoča druga svetovna vojna.