Domačini ob nekdaj slovenskem morju v Tržaškem zalivu so se v pretežni meri že stoletja ukvarjali z ribištvom, saj so jim Trst in nekatera istrska mesta pomenila tudi trg. Poleg bolj ali manj običajnih ribiških plovil (največja so bila dolga tudi dvanajst metrov) so zbujale pozornost predvsem tako imenovane čupe, plovila iz enega kosa lesa, iz debla hoje ali primorskega bora. Njihova izdelava je bila preprosta, saj niso imela reber, na premcu pa je bil le obroč za privezovanje. Dolga so bila do sedem metrov, široka pa le 70 centimetrov in decimeter manj globoka. Poganjali so jih stoje z dvema vesloma, pritrjenima na lesen lok, krmarili pa s tretjim. Bila so odporna na udarce ob skale, pa tudi dokaj hitra, saj sta dva veslača dosegla hitrost do pet vozlov.
Ta spretnost slovenskih ribičev je bila povod, da so ob tržaški razstavi umetnosti in industrije organizirali tudi tekmovanje s čupami. Tako so na današnji dan leta 1871 ta preprosta ribiška plovila startala pri pomolu svetega Karla v Trstu, cilj pa je bil v Barkovljah. Lepo vreme je pritegnilo številne gledalce, ki so regato spremljali z obale, s čolnov in celo s parnika, ki so ga za to priložnost najeli pri avstrijskem Lloydu. Imena najhitrejših ribičev niso znana, nagrade za prve tri pa so bile pet, tri in en cekin.
—–
Književnik, prevajalec, urednik in politik EDVARD KOCBEK se je rodil na današnji dan leta 1904 v Vidmu ob Ščavnici, Najprej je študiral bogoslovje, vendar je ta študij opustil in leta 1930 diplomiral iz romanistike. Deloval je v krščanskosocialističnem gibanju. Med študijem v Lyonu in Parizu se je seznanil s personalističnim gibanjem, ki je z eksistencialno in etično mislijo pozneje trajno opredelilo njegovo književno in politično delovanje. Med drugo svetovno vojno je bil kot predstavnik krščanske skupine član izvršnega odbora Osvobodilne fronte. Ob prihodu prve slovenske vlade na Kongresni trg v Ljubljani 10. maja 1945, je bil kot minister za Slovenijo v vladi Demokratične federativne Jugoslavije tudi slavnostni govornik:
Edvard Kocbek je bil pomemben politik vse do leta 1952, ko so ga z upokojitvijo prisilno odstranili iz političnega življenja; do začetka šestdesetih let je bil izključen tudi iz kulturne javnosti. Njegov književni opus zajema poezijo, esejistično in pripovedno prozo ter kulturno, politično in filozofsko publicistiko. Dnevnik, ki ga je Edvard Kocbek pisal skoraj štirideset let, je izhajal po njegovi smrti.
—–
Narodni delavec in publicist SLAVKO TUTA je leta 1936 diplomiral na fakulteti za ekonomiko in trgovske vede v Trstu. V Tolminu je bil med ustanovitelji Dijaške zveze in njen tajnik, dejaven pa je bil tudi pri Rokodelskem bralnem društvu in ferijalnem društvu Adrija. Zaradi protifašističnega delovanja je bil leta 1928 aretiran in obsojen na triletno konfinacijo na Liparskih otokih.
Po vrnitvi se je vključil v tajno protifašistično organizacijo TIGR, bil znova aretiran in leta 1941 na 2. tržaškem procesu obsojen na trideset let zapora. Zaradi slabega zdravja so ga aprila leta 1944 hudo bolnega izpustili, leto pozneje pa so ga na podlagi lažne ovadbe aretirale jugoslovanske oblasti. Po posredovanju goriških aktivistov Osvobodilne fronte je prišel iz zapora in bil nato do leta 1968 novinar in urednik na Radiu Trst A. Slavko Tuta se je rodil na današnji dan leta1908 v Tolminu.