Številne tehnične novosti industrijske dobe so sredi 19. stoletja vplivale tudi na ritem in način življenja na Slovenskem. Posebna simbola napredka tistega časa sta bila železnica in plinska razsvetljava. Tudi Ljubljana je bila vse do leta 1861 razsvetljena z oljnimi svetilkami. Fran Šuklje je v svojih spominih zapisal:

“Razsvetljavo so predstavljale le redke borne svetiljke, v katerih je tužno brlelo repno olje. Tema po cestah je bila taka, da je vsakokrat, če smo otroci bili na obisku pri kaki znani rodbini, zvečer prišla po nas služkinja z gorečo hlevsko svetiljko, da nas je spremila do doma.”

Ideja o plinski razsvetljavi se je v Ljubljani uresničila na današnji dan leta 1861. Luč je naprej zagorela v zasebnih lokalih, čez deset dni pa tudi po cestah in ulicah. Osvetlili so vse mostove in notranji del mesta, najlepše pa je bil razsvetljen park Zvezda. Za mestno razsvetljavo so uporabili 241 plinskih svetilk, na periferiji pa so čez nekaj let oljne svetilke zamenjali s petrolejskimi.

—–

 Na današnji dan pred 180-imi leti se je v Dvorjah pri Cerkljah rodil skladatelj DAVORIN  JENKO. Po poklicu je bil pravnik, glasbeno pa je bil samouk. V letih od  1859 do 62 je bil zborovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju, nato je vodil Srbsko cerkveno pevsko društvo v Pančevu in Beograjsko pevsko društvo, od leta 1871 pa je bil dirigent v beograjskem Narodnem gledališču. Najprej je komponiral le vokalne skladbe, med drugim nekdanjo slovensko himno “Naprej, zastava slave”,  pomemben pa je tudi za razvoj slovenske glasbene romantike.

V srbskem okolju je razširil svojo skladateljsko dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za približno 90 iger. Uvrščajo ga med začetnike srbske umetne glasbe. Njegova vokalna skladba “Bože pravde” je bila od leta 1882 do konca prve svetovne vojne srbska kraljeva himna, nato pa do leta 1941 sestavni del jugoslovanske himne.

—–

 Knjižničarka in publicistka ANTONIJA  KOLARIČ se je rodila na današnji dan leta 1906 v Trstu. Sodelovala je v organizacijah tržaškega kulturnega in narodnega življenja, v protifasističnem gibanju in pozneje v Osvobodilni fronti. V letih  od 1947 do 1971 je bila knjižničarka v Narodni in študijski knjižnici v Trstu in je skrbela za zamejski in zdomski tisk. Antonija Kolarič je med drugim napisala “Bibliografijo slovenskega tiska v Italiji med dvema vojnama” ter študiji “Nastanek, razvoj in uničenje slovenskih knjižnic” in “Bibliografijo del Vladimirja Bartola”.

—–

Pisatelj  LOJZE  KOVAČIČ  se je rodil na današnji dan leta 1928 v Baslu v Švici, nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne pa se je s starši vrnil v Ljubljano. Po šolanju in diplomi na Višji pedagoški šoli leta 1962 je postal svobodni književnik, bil pa je tudi dramaturg v lutkovnem gledališču oziroma Pionirskem domu v Ljubljani, v katerem se je posvečal lutkovnemu in književnemu mentorstvu. Kot pisatelj je izšel iz socialnega realizma, a je vanj že na začetku vnesel nekaj novosti: opisoval je usodo malega človeka iz napol proletarskega okolja, vendar ga je njegova psihološko-biološko opredeljena notranjost bolj zanimala kakor družbeni konflikt. Pozneje se je približal modernistični prozi psihologizma in absurda.

Vsa njegova dela so po večini avtobiografsko obarvana, po slogu pa jih uvrščajo med najboljše dosežke sodobne slovenske proze. Osrednja dela Lojzeta Kovačiča so roman Deček in smrt, ciklus nadrealističnih sanjskih spisov Sporočila v spanju, roman iz vojaškega življenja Resničnost ter avtobiografski deli Pet fragmentov in Prišleki. Leta 1973 je pisatelj Lojze Kovačič prejel Prešernovo nagrado.