Po popolnem zastoju v tiskanju slovenskih knjig po obdobju protireformacije konec 16. stoletja so se časi spremenili šele stoletje pozneje. Duhovništvo je nadaljevalo delo protestantskih pisateljev, izobraženci pa so posnemali dejavnost italijanskih akademij. Obe smeri sta bili združeni v osebnosti ljubljanskega rojaka in cerkvenega dostojanstvenika, obnovitelja slovenske katoliške književonsti JANEZA LUDVIKA SCHŐNLEBNA.
Zaslovel je kot cerkveni govornik; pozneje je v nemščini in latinščini izdal več zvezkov pridig, čeprav je sam pridigal v slovenščini. Priredil je drugo izdajo lekcionarja ter mu dodal katekizem in pesmarico. Njegove latinske genealske (rodoslovne) knjige o kranjskem plemstvu, zgodovino kranjske dežele in nekaj drugega rokopisnega gradiva je uporabil Valvasor za svojo knjigo Slava vojvodine Kranjske. Janez Ludvik Schőnleben se je rodil na današnji dan leta 1618 v Ljubljani.
—-
Čas v začetku 19. stoletja, ko so Slovencem vladali Napoleonovi Francozi, je ostal zapisan v našem slovstvu v dobrem in slabem. Med te vsekakor sodijo zgodbe o francoskem novačenju Slovencev v Napoleonovo vojsko. Tako je Josip Jurčič temu posvetil zgodbo »Spomini starega Slovenca«. V njej je opisal dogajanje v Ilirskem polku, kot se je imenovala enota francoske vojske, v katero so novačili Slovence iz Ilirskih provinc. Ukaz o ustanovitvi je Napoleon podpisal na današnji dan leta 1810.
Polk s francoskim imenom »Regiment d´Illyrie« pa je imel že na začetku težave z moštvom. Nabornike so lovili Francozi in domači ljudje, le kmečkim sinovom, šolanim meščanom in rudarjem se jim jih ni bilo treba bati. Ujete so navadno v okovih pripeljali v Ljubljano, tam pa jih je prevzela vojska. Spet so skušali pobegniti in Francozi so jih nekaj ubili takoj, nekaj pa tudi kaznovali s smrtjo. Ko so nasilno polovljene nabornike izurili, so jih poslali v boje po Evropi. Iz Napoleonovega Ilirskega polka so se domov vrnili le redki.
—–
Pesnik in prevajalec MILE KLOPČIČ je bil predvojni aktivist, med drugo svetovno vojno pa partizan. Tako v partizanih kot po vojni se je ukvarjal predvsem s kulturo. Bil je privrženec aktivistične, družbeno angažirane različice ekspresionizma, pri kateri ima literatura nalogo revolucionarni ideologiji pomagati do zmage z močnim učinkovanjem na človekova čustva. Pozneje se je preusmeril k socialnemu realizmu s slogovnimi potezami nove stvarnosti. V partizanih je napisal enodejanko Mati, pravi zgled agitpropovske umetnosti. Klopčič sodi tudi med naše vidnejše prevajalce tuje poezije, predvsem ruske. Leta 1961 je dobil Prešernovo nagrado, leta 1976 pa tudi sovjetsko nagrado Maksima Gorkega. Rodil se je na današnji dan pred 110-imi leti v L´Hôpitalu v Franciji.
—–
Pesnik, publicist in prevajalec RADO BORDON se je rodil na današnji dan pred sto leti v Trstu. V Ljubljani je študiral pravo in 1966. leta doktoriral z disertacijo »Pravna zaščita narodnih manjšin v Italiji«. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v Osvobodilni fronti, bil interniran v Italiji, leta 1944 pa se je pridružil partizanom. Po vojni je bil med drugim prvi urednik kulturne rubrike Ljudske pravice, urednik več založb, dramaturg pri Triglav filmu ter upravnik in urednik Mohorjeve družbe v Celju. Rado Bordon je izdal dve pesniški zbirki – Večne zanke in Nespodobne pesmi – ter veliko prevajal; posebno pomemben je njegov prevod Puškinovega romana v verzih “Evgenij Onjegin”.