Geograf in zgodovinar FRAN OROŽEN se je ukvarjal predvsem z metodiko geografije. Rodil se je na današnji dan leta 1853 v Laškem. Zemljepis in zgodovino je študiral na Dunaju, po opravljenem profesorskem izpitu leta 1881 pa je poučeval v Kopru, Novem mestu in Ljubljani. Še posebno se je zanimal za gorski svet. V svojih člankih in razpravah je povezoval planinstvo s slovensko kulturno zgodovino in bil začetnik znanstvenega pogleda na turizem. Napisal je več učbenikov za pouk geografije in domoznanstva. Njegovo najpomembnejše delo je “Vojvodina Kranjska”. Fran Orožen je bil tudi prvi načelnik Društva slovenskih profesorjev.

—–

IVAN  KRIZOSTOM  ŠVEGELJ  je bil diplomat in politik. Študiral je na orientalski akademiji in na pravni fakulteti na Dunaju, doktoriral pa je v Innsbrucku leta 1897. Do leta 1917 je deloval v avstrijski konzularni službi v Združenih državah Amerike, Švici, Južni Afriki, Grčiji in Kanadi. Po prvi svetovni vojni je bil član delegacije na mirovni konferenci v Parizu, istega leta pa tudi član začasnega narodnega zastopstva za Trst. Pozneje je bil minister v vladi Kraljevine Jugoslavije ter poslanik v Argentini. Ivan Krizostom Švegelj se je rodil na današnji dan pred 140-imi leti v Zgornjih Gorjah pri Bledu.

—–

V Ljubljani so se že konec 19. stoletja ali natančneje leta 1894 začeli pojavljati načrti o ureditvi tramvajskih prog v mestu. Bilo naj bi jih dvanajst, vendar so pozneje njihovo število zmanjšali na tri. Prva proga je povezovala Mestni trg z železniško postajo, druga je iz središča mesta vodila do postaje dolenjske železnice na Rakovniku, tretja pa je povezovala Magistrat z garnizijsko bolnišnico na Vodmatu. Do odprtja teh prog septembra leta 1901 so ob polaganju tirnic urejali tudi ulice, po katerih naj bi vozila cestna železnica; med drugim so jih tlakovali s kockami in izboljšali razsvetljavo. Četrto tramvajsko progo so odprli maja leta 1931 – železniško postajo je povezala z Vičem.

Del te proge je potekal tudi po Šelemburgovi cesti (današnji Slovenski); ker je bila ta pri glavni pošti zelo ozka, je tam potekala le enotirna proga, ki se je pri parku Zvezda razširila v dvotirno. S to novo progo je Šelemburgova cesta, ki je bila do tedaj del mestne promenade, izgubila ta namen in sprehajalci so si izbrali novo pot: od Pošte po Aleksandrovi (današnji Cankarjevi cesti) do Tivolija. Ljubljančani so se sprehajali vsak dan, predvsem od štirih popoldne do mraka, ob nedeljah pa so se odpravili ven že po dopoldanski službi božji. Promenada je živela tudi pozimi, samevala je le ob močnem deževju, mrazu ali megli. Takrat se je večina sprehajalcev zatekla v kavarne in tam nadaljevala nedeljski počitek in klepet.

—–

Na današnji dan leta 1900 se je v Gradcu rodil skladatelj, pianist, dirigent in pedagog LUCIJAN  MARIJA  ŠKERJANC. Ustvarjati je začel že v mladosti in je z dvajsetimi leti pri Glasbeni matici izdal zbirko samospevov. Študiral je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju, v Baslu in Parizu. V 30-ih letih prejšnjega stoletja je bil njegov slog dokončno izoblikovan in v naslednjem desetletnem obdobju je ustvaril tista dela na orkestralnem, vokalno-instrumentalnem in zborovskem področju, brez katerih si novejše slovenske glasbe ne moremo zamisliti. Prešernovo nagrado je dobil trikrat, leta 1949 za uglasbitev Prešernovega Sonetnega venca, kantate v treh delih za soliste, zbor in orkester. Akademik Lucijan Marija Škerjanc je bil tudi pianist in dirigent, s številnimi biografijami pa je posegel na glasbeno področje doma in v tujini.