Med pomembne skladatelje slovenskega preporoda sodi tudi ANTON HAJDRIH. Rodil se je na današnji dan leta 1842 v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Ljubljani, solopetje in kompozicijo pa na konservatoriju v Pragi. Od leta 1873 je kot zborovodja deloval v slovenski čitalnici ter ustanovil pevski kvartet. Hajdrih je v klenih oblikah združeval bogato zvočnost, izvirno lirično melodiko in stopnjevano dramatičnost. Ustvarjal je predvsem vokalno glasbo, še posebej moške zbore in četverospeve. Veliko zborovskih skladb Antona Hajdriha je zaradi ljudskosti ponarodelo, posebno “Jadransko morje”. S to pesmijo je budil slovenskega duha in vero v prihodnost.
—–
Pesnik, prevajalec in urednik ANTON AŠKERC se je rodil na današnji dan pred 160-imi leti v Globokem pri Rimskih Toplicah. Po maturi na celjski gimnaziji je študiral bogoslovje v Mariboru. Že takrat se je razvijal v svobodomisleca in vse bolj dvomil o verskih dogmah. Ko je kot duhovnik prišel v navzkrižje s svojim poklicem in predstojniki, so ga nenehno prestavljali v odročne župnije. Najprej je pisal lirske pesmi, leta 1882 je začel objavljati balade in romance, nato pa se je skoraj povsem posvetil epski poeziji.
Njegova epika je bila realistična, izražala je narodno zavest, dvomila o katoliški in vsakršni dogmi ter iskala rešitev v drugih verstvih in svobodomiselnosti. Aškerc je opozarjal tudi na socialna vprašanja, obtoževal veljavni družbeni red ter se vse bolj nagibal k socialističnim idejam. Po predčasni upokojitvi leta 1898 je bil do smrti ljubljanski mestni arhivar.

Njegov pogreb je bil slovesen, tak, kakršne so v tistih časih prirejali vélikim možem. Na čelu sprevoda so jezdili člani “Sokola” in zastavonoše, med številnimi venci so v belo oblečena dekleta nosila petnajst vencev z naslovi Aškerčevih del; trgovine so zaprli, ljudje pa so na oknih prižigali sveče.
Anton Aškerc je s svojo epsko pesmijo v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja veliko prispeval k popolnejši podobi takratne realistične literature in znova uveljavil pomen pripovedne poezije. S svojimi oblikovno-izraznimi značilnostmi in z močjo svoje svobodomiselnosti je ustvarjalno spodbujal sodobnike.
—–
Na današnji dan leta 1942 je nemška policija v Dražgošah nad Železniki začela ofenzivo proti Cankarjevemu bataljonu. Okupacijske sile so spoznale, da želi gorenjsko osvobodilno gibanje z zasedbo Dražgoš pokazati svojo moč. Tako je mala osvobojena vas na robu Jelovice, sredi Gorenjske, za katero se je govorilo, da bo postala del Nemške države, postala pomemben preizkus nemške moči.
Partizani so v bitki vztrajali do 11. januarja, ko so se morali umakniti proti Jelovici. Nemci so po zavzetju Dražgoš ustrelili 42 domačinov, zažgali vas, pogorišče pa zravnali z zemljo. Požgali so tudi cerkev Svete Lucije, v kateri so bili štirje znameniti zlati oltarji iz 17. stoletja. Nekima Ločánoma se je po bitki posrečilo, da sta oltarje v požgani cerkvi razstavila in jih odpeljala v Škofjo Loko. Tam so zdaj na ogled v muzeju na loškem gradu.