Današnje mesto Piran je bilo v listinah prvikrat omenjeno leta 974 kot plebes Piriani, na današnji dan leta 1173 (torej pred 843-imi leti) pa je nastal zapis, v katerem je omenjena piranska cerkev svetega Jurija z župnikom in brati, ki so služili v njej. Piranska cerkev je bila podrejena koprski škofiji, vendar odnosi med njima niso bili vedno dobri. V začetku 13. stoletja je koprski škof zaradi spora v zvezi s plačevanjem desetine Pirančanom prepovedal opravljati poglavitne verske obrede, vendar je papež to kazen preklical. Podobno se je zgodilo čez tristo let: koprski škof je Pirančane spet izobčil, vendar je bil tudi ta ukrep kmalu preklican.
—–
Protireformacija je dosegla vrh z začetkom vladavine nadvojvode Ferdinanda II. Jeseni leta 1598 je ukazal, da morajo v vseh deželnoknežjih mestih in trgih prenehati opravljati protestantsko bogoslužje, leto pozneje pa je plemstvu in meščanstvu ukazal, naj se vrneta h katoliški veri ali pa zapustita njegove dežele. Zadnji udarec pa je reformacija na Kranjskem doživela na današnji dan leta 1601. Takrat sta namreč ljubljanski škof Tomaž Hren in deželni glavar Jurij Lenkovič sklicala vse Ljubljančane, ki so sprejeli luteransko vero, in jim sporočila, da morajo tisti, ki se takoj ne odpovedo novi veri, v šestih tednih in treh dneh zapustiti mesto. Kot poroča Valvasor, je kljub tako ostrim ukrepom le šest Ljubljančanov prestopilo h katoliški veri, drugi pa so se izselili.
—–
Ena starejših oblik sezonskega preseljevanja Slovencev na Dunaj so bili kostanjarji, ki so prihajali zlasti z velikolaškega, ribniškega in kočevskega območja. Sezona peke kostanjev je trajala od 1. oktobra do konca marca naslednjega leta. V petdesetih letih 19. stoletja je bila med približno tisoč registriranimi kostanjarji na Dunaju skoraj polovica Slovencev. Čeprav kostanjarskih hišic takrat še niso poznali, so na ulicah in trgih pekli od jutra do večera ob vsakem vremenu.
Na današnji dan leta 1895 pa je mesto s predpisom omejilo delovni čas ob nedeljah na šest ur, saj je bilo spoštovanje nedelje kot prostega dneva in dneva za versko dejavnost v tistem času še sveta stvar. Ta omejitev je povzročila pritožbe kostanjarjev – ti so pekli tudi jabolka in krompir – saj je bila prodaja ob nedeljah najboljša. Oblasti so podaljšan prodajni čas dovolile le zadnjo nedeljo pred božičem ter v parku Prater. Po koncu sezone so se slovenski kostanjarji povečini vrnili domov, ostali pa so predvsem Ribničani, ki so do naslednjega oktobra prodajali suho robo, saj so imeli nekateri svoje delavnice kar na Dunaju.
—–
VIDA LASIČ je kot študentka elektrotehnike od leta 1941 delala v radijskem sektorju Osvobodilne fronte ter od novembra istega leta do aprila 1942 sodelovala pri ilegalni radijski postaji Kričač, ki se je oglašala iz vsaj 23-ih stanovanj ali zgradb v Ljubljani; v tistem času je bil Kričač edini medij za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi. Sodelovala je pri tem ilegalem delu: skozi italijanske vojaške blokade je namreč po mestu prenašala radijski oddajnik.
Leta 1943 je Vida Lasič delala v partizanskih radijskih delavnicah, pozneje pa se je vrnila v Ljubljano ter vzpostavila radijsko zvezo med ljubljansko Osvobodilno fronto in glavnim štabom na osvobojenem ozemlju. Oktobra leta 1944 jo je gestapo odkril in zaprl, vendar kljub mučenju ni ničesar izdala. Maja leta 1945 je s sodelavci usposobila studio Radia Ljubljana, ki so ga pred umikom razdejali Nemci, in sodelovala pri oddajanju prve radijske oddaje v osvobojeni Ljubljani. Po diplomi na tehniški fakulteti leta 1948 je pri inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko vodila poskusno proizvodnjo posebnih elektronskih elementov s področja vakuumskih tehnologij. Vida Lasič se je rodila na današnji dan leta 1920 v Zagorju ob Savi.