Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vodja velikega upora hrvaških in slovenskih kmetov leta 1573 je bil MATIJA GUBEC. O njegovem življenju pred uporom je ohranjen le podatek, da je bil tlačan Ferenca Tahija na njegovem stubiškem posestvu v Hrvaškem Zagorju. Uporni kmetje so Gubca izbrali za svojega voditelja, ker so menili, da se med vsemi najbolj odlikuje z razumnostjo in pogumom. 9. februarja leta 1573 se je v okolici Stubiških Toplic začela odločilna bitka med kmeti in plemiško vojsko. Kakih 10.000 upornikov se je po štiriurnem boju vdalo fevdalni konjenici. Gubca so ujeli in prepeljali v Zagreb. Na predlog škofa in bana so voditelja kmečkega upora na današnji dan pred 443-imi leti v opomin drugim javno kronali z razžarjeno železno krono; to krono je menda predstavljala le razžarjena konjska podkev. Po mučenju so ga razčetverili kot najhujšega razbojnika.
—–
Maistrov borec SIMON SODJA se je rodil na današnji dan leta 1899 na Blejski Dobravi. Pri sedemnjastih letih je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in bil na italijanski fronti tudi ranjen. Oktobra leta 1918 se je pridružil borcem za severno mejo in bil najprej v enoti, ki je branila karavanški železniški predor v Podrožci ter potem v Velikovcu in Pliberku – tam je bil tudi ranjen. Na Koroškem je ostal devet mesecev, dokler razmejitvena komisija ni končala dela. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel doma, je moral še za devet mesecev v vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, leta 1943 pa je postal član krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Po koncu vojne se je zaposlil v jeseniški železarni in delal v njej do upokojitve. Umrl je star 103 leta. Zadnji izmed približno 3600 Maistrovih borcev za severno mejo in častni občan Jesenic Simon Sodja je prejel številna odlikovanja, leta 1999 tudi najvišje državno odlikovanje »zlati častni znak svobode Republike Slovenije«. Z njim je predsednik države simbolično odlikoval Maistrove borce za domoljubna dejanja v bojih za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne, ko so položili temelje slovenski državnosti.
—–
LEV SVETEK je obiskoval konservatorij, leta 1938 pa je doktoriral iz prava in se zaposlil v sodstvu. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel v partizane. Med drugim je sodeloval na Kočevskem zboru odposlancev ter na prvem kongresu pravnikov partizanov na Suhorju nad Metliko. Po osvoboditvi je bil med drugim docent na pravni fakulteti v Ljubljani, pravni svetnik pri ministrstvu za delo, vodstveni delavec Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ter sodnik na sodišču združenega dela. Uveljavil se je kot strokovnjak za delovno pravo in socialno varnost, še posebno na področju meddržavnega urejanja socialnega zavarovanja. O teh vprašanjih je v oddajah našega radia več desetletij z nasveti pomagal več tisoč zdomcem in izseljencem.
V Svetkov umetniški opus sodi ljubezenska in partizanska lirika, sodeloval pa je tudi z glasbeniki. Napisal je besedila za več kot sedemsto zborovskih in narodno-zabavnih pesmi, operet in popevk – njegova Mandolina je zmagala na 1. festivalu Slovenska popevka na Bledu leta 1962 – ter partizanskih pesmi. Med temi je tudi »Vstajenje Primorske« na glasbo Rada Simonitija; pesem, ki je nastala med osvobajanjem Primorske, so razglasili za primorsko himno. Lev Svetek se je rodil na današnji dan leta 1914 v Gornjem Logatcu.
6283 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Vodja velikega upora hrvaških in slovenskih kmetov leta 1573 je bil MATIJA GUBEC. O njegovem življenju pred uporom je ohranjen le podatek, da je bil tlačan Ferenca Tahija na njegovem stubiškem posestvu v Hrvaškem Zagorju. Uporni kmetje so Gubca izbrali za svojega voditelja, ker so menili, da se med vsemi najbolj odlikuje z razumnostjo in pogumom. 9. februarja leta 1573 se je v okolici Stubiških Toplic začela odločilna bitka med kmeti in plemiško vojsko. Kakih 10.000 upornikov se je po štiriurnem boju vdalo fevdalni konjenici. Gubca so ujeli in prepeljali v Zagreb. Na predlog škofa in bana so voditelja kmečkega upora na današnji dan pred 443-imi leti v opomin drugim javno kronali z razžarjeno železno krono; to krono je menda predstavljala le razžarjena konjska podkev. Po mučenju so ga razčetverili kot najhujšega razbojnika.
—–
Maistrov borec SIMON SODJA se je rodil na današnji dan leta 1899 na Blejski Dobravi. Pri sedemnjastih letih je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in bil na italijanski fronti tudi ranjen. Oktobra leta 1918 se je pridružil borcem za severno mejo in bil najprej v enoti, ki je branila karavanški železniški predor v Podrožci ter potem v Velikovcu in Pliberku – tam je bil tudi ranjen. Na Koroškem je ostal devet mesecev, dokler razmejitvena komisija ni končala dela. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel doma, je moral še za devet mesecev v vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kmalu po začetku druge svetovne vojne se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, leta 1943 pa je postal član krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Po koncu vojne se je zaposlil v jeseniški železarni in delal v njej do upokojitve. Umrl je star 103 leta. Zadnji izmed približno 3600 Maistrovih borcev za severno mejo in častni občan Jesenic Simon Sodja je prejel številna odlikovanja, leta 1999 tudi najvišje državno odlikovanje »zlati častni znak svobode Republike Slovenije«. Z njim je predsednik države simbolično odlikoval Maistrove borce za domoljubna dejanja v bojih za severno mejo ob koncu prve svetovne vojne, ko so položili temelje slovenski državnosti.
—–
LEV SVETEK je obiskoval konservatorij, leta 1938 pa je doktoriral iz prava in se zaposlil v sodstvu. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel v partizane. Med drugim je sodeloval na Kočevskem zboru odposlancev ter na prvem kongresu pravnikov partizanov na Suhorju nad Metliko. Po osvoboditvi je bil med drugim docent na pravni fakulteti v Ljubljani, pravni svetnik pri ministrstvu za delo, vodstveni delavec Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ter sodnik na sodišču združenega dela. Uveljavil se je kot strokovnjak za delovno pravo in socialno varnost, še posebno na področju meddržavnega urejanja socialnega zavarovanja. O teh vprašanjih je v oddajah našega radia več desetletij z nasveti pomagal več tisoč zdomcem in izseljencem.
V Svetkov umetniški opus sodi ljubezenska in partizanska lirika, sodeloval pa je tudi z glasbeniki. Napisal je besedila za več kot sedemsto zborovskih in narodno-zabavnih pesmi, operet in popevk – njegova Mandolina je zmagala na 1. festivalu Slovenska popevka na Bledu leta 1962 – ter partizanskih pesmi. Med temi je tudi »Vstajenje Primorske« na glasbo Rada Simonitija; pesem, ki je nastala med osvobajanjem Primorske, so razglasili za primorsko himno. Lev Svetek se je rodil na današnji dan leta 1914 v Gornjem Logatcu.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja »1551« – glasilo za univerzitetna in javna vprašanja
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Metodik fizike
Romana z jugoslovansko politično idejo Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Pionir radijskih iger Glas Mojčine pesmi za prvi film o Kekcu Mariborski industrialec – rešitelj Judov
Volilni uspeh koroških Slovencev Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije Projekti gradbenika in geomehanika
Temelji slovenske akademske laične filozofije Avantgardist novomeške pomladi Velenje postane mesto
Vzgojitelj klasičnih filologov Predanost gozdovom Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Streli na protestnike v Ljubljani Ustanovitelj hranilništva na Slovenskem Začetki Narodne galerije
»Slike iz vsakdanjega življenja«. Upornik in literat Vojaški uspeh pohorskih partizanov Alpinist Johannes Frischauf je bil po poklicu profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Leta 1873 je izdal gorski vodnik po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo in Črno goro. Frischauf je tudi začetnik planinske organiziranosti na Hrvaškem, saj je leta 1874 v Ogulinu navdušil Budislava Budisavljevića, da je ustanovil Hrvatsko planinarsko društvo. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju – kjer se po njem imenuje Frischaufov dom - in nad Suhim dolom. Njegovo najboljše delo je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah (»Die Sannthaler Alpen«), ki je izšla leta 1877. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem kot v nemškem časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Ko je Jakob Aljaž podaril kupljeni vrh Triglava Slovenskemu planinskemu društvu, je Johannes Frischauf zapisal: »Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje planinske uspehe, ki so jih sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe: Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Johannes Frischauf se je rodil leta 1837 na Dunaju. Pesnica in pisateljica Katka Zupančič je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora. Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila leta 1889 v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi. 17. septembra 1890 se je v Zakójci nad Cerknim rodil, istega dne leta 1970 pa v Ljubljani umrl - pisatelj France Bevk. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. *Posnetek Ker je bilo Bevkovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. Leta 1943 je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani. Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje. Leta 1941 je del Pohorske partizanske čete napadel nemško policijsko posadko v lovski koči na Klopnem vrhu na Pohorju. Na nemški strani sta padla dva policista, eden je bil ranjen, Pohorska četa pa je imela enega padlega borca in enega ranjenca. Partizani so kočo zažgali, ranjenega nemškega policista pa v skladu z določili mednarodnega vojnega prava oskrbeli. Na nosilih in pokrit je pod bližnjo smreko pričakal jutranji prihod policistov iz Lovrenca na Pohorju. Humano ravnanje partizanov je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Mariboru. To je bil eden prvih oboroženih spopadov odporniškega gibanja z okupatorjem na Pohorju. Nacistični okupatorji so po tem dogodku Pohorje razglasili za območje delovanja band in s tem za prostor, kjer se je mogoče gibati le s posebnim dovoljenjem. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Zadnji veliki otomanski vojni pohod Med zadružništvom, politiko in gledališčem Podjetnik in ladjar z Reke – častni meščan Ljubljane V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov. Po tistem, ko je za Anglijo v celinskem delu Evrope prvo železnico zgradila Nemčija se je tudi v avstrijskem cesarstvu porodila zamisel o železniški povezavi prestolnice Dunaja in okna v svet – pristanišča v Trstu. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. *Posnetek Je povedal inženir Karel Rustja eden naših najpomembnejših poznavalcev zgodovine železnice. Ob prihodu prvega vlaka je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno. Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter okrašeni z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala taka množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla. Zadružni delavec in finančni strokovnjak Miloš Štibler se je kot Mihael Stibler rodil pred 140 leti (1882) v Fali v Dravski dolini. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji se je vključil v zadružno gibanje in se zavzemal za narodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je opustil študij slavistike na Dunaju in postal študent višje zadružne šole v Darmstadtu. Leta 1919 je na Dunaju delal kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez, že naslednje leto pa je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demokratske stranke kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Do leta 1922 je bil vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vodja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Pozneje je služboval v Ljubljani in bil do leta 1945 vodja oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Miloš Štibler je bil vsestranska osebnost in kot tak leta 1911 tudi pobudnik ustanovitev Dramatičnega društva v Celju in ena ključnih osebnosti zgodovine celjskega gledališča. Poslovnež in ladjar Franc Jelovšek je bil z reškima ladjarjema Mâtejem Grasserjem in Antejem Matešićem sredi 19. stoletja lastnik trgovske jadrnice z imenom Laibach – Ljubljana in solastnik še ene trgovske jadrnice z imenom Fiume – Reka. Zaradi poslovnih uspehov in ugleda je bil vrsto let član predsedstva Trgovske in industrijske zbornice na Reki, pred 180 leti (1842) pa ga je ljubljanski mestni svet imenoval za častnega meščana. Franc Jelovšek se je rodil leta 1798 v kraju Gornje Vreme v današnji občini Divača. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov