Svétnik ljubljanskega deželnega sodišča, nemški pesnik in prevajalec Prešernovih pesmi ter zaslužni član Muzejskega društva Eduard vitez plemeniti Strahl je leta 1870 na svojem gradu v Stari Loki postavil zbirko slik in umetnoobrtnih del. Tako je nastala dotlej največja tovrstna galerija na Kranjskem. Po smrti Strahlovega sina Karla, ki je bil brez potomcev, so leta 1929 zbirko prodali na javni dražbi. Narodni muzej je odkupil 33 slik, Narodna galerija pa 95, med njimi dela Almanacha, Metzingerja, Kremser-Schmidta, Karingerja in Langusa. Ta zgodovinsko neprecenljiva dela so danes temelj slovenske in predvsem evropske zbirke Narodne galerije v Ljubljani.
—–
Režiser in teatrolog BRANKO GAVELLA se je rodil na današnji dan leta 1885 v Zagrebu. Kot režiser je debitiral leta 1914; deloval je predvsem v Zagrebu. Od leta 1930 je kot gost pet let režiral tudi v ljubljanski Drami. Te in poznejše njegove režije v Ljubljani,ki so temeljile na dramaturški in idejni analizi dela in so bile oplojene z odrsko inventivnostjo samostojnega ustvarjalca, so pomenile mejnik v razvoju ljubljanske Drame. Posebne zasluge ima tudi pri odkrivanju nadarjenih mladih igralcev. Režiser Branko Gavella je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado.
—–
Na današnji dan pred 130-imi leti se je na Dobênem pri Domžalah rodil društveni delavec FRANK ALEŠ. Leta 1903 se je izselil v Združene države Amerike in postal tam član več slovenskih rudarskih podpornih društev, od leta 1909 pa tudi član Slovenske narodne podporne jednote. Odločilno je vplival na to, da so se tej organizaciji pridružile še druge manjše napredne podporne organizacije slovenskih delavcev. Leta 1951 je bil Frank Aleš eden najpomembnejših pobudnikov graditve prvega slovenskega zavetišča za starostnike v Fontani v Kaliforniji.
—–
Pripovednik, pesnik in publicist LUDVIK MRZEL se je rodil na današnji dan leta 1904 v Loki pri Zidanem mostu. Kot dijak je bil zaradi sodelovanja v trboveljski rudarski stavki izključen iz gimnazije, tako da je srednjo šolo končal v Jagodini in Čupriji v Srbiji. Študiral je medicino in nato slavistiko. Leta 1943 je odšel k partizanom in bil še istega leta ujet. Nemci so ga odpeljali v Dachau.
Takoj po koncu vojne je bil imenovan za upravnika mariborskega gledališča, vendar so ga kmalu aretirali in 1948. leta na dachauskem procesu obsodili na 12 let zapora. Del ga je prebil tudi na Golem otoku. Mrzel si je pred vojno pridobil velik ugled s črticami, ki jih je zbral v knjigi “Luči ob cesti”. Zgledoval se je po Cankarju in Grumu, vendar je dodajal tudi popolnoma svoje prvine. Knjiga “Bog v Trbovljah” kaže zasuk k religioznosti; je zbirka legend, ki jih povezuje socialna tematika. Ludvik Mrzel je pisal tudi podlistke in reportaže ter prevajal iz ruščine.
——
Svetovno vojno leta 1914 (zdaj jo imenujemo “prva”) je dokončno sprožil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija tistega leta v Sarajevu. Avstro-Ogrska, ki jo je spodbujala Nemčija, je odgovornost zanj pripisala srbski vladi, v vojni pa videla priložnost za ponižanje Srbije in za okrepitev prevlade habsburške monarhije na Balkanu. Slab mesec pozneje so z Dunaja na srbsko vlado naslovili ultimat z nesprejemljivimi zahtevami, na današnji dan leta 1914 pa je Avstro-Ogrska Srbiji napovedala vojno. S tem se je začel vojaški spopad, ki je hitro prerasel v svetovno vojno.