V delavnici  podobarja  MATIJE  TOMCA  v Šentvidu pri Ljubljani je delalo tudi do dvanajst pomočnikov, pri njem pa sta se učila tudi Janez in Jurij Šubic. Tomec je bil eden najpomebnejših podobarjev sredine 19. stoletja na Kranjskem, slovel je zlasti po kakovostni izdelavi. Večinoma v lesu je izdeloval oltarje in kipe, tabernaklje in drugo cerkveno opremo, bil pa je tudi pozlatar in restavrator. Pri historističnih zasnovah oltarjev se je opiral na predloge, pri oblikovanju kipov pa se je zgledoval po klasicizmu, ki ga je povezoval z nazarensko liričnostjo in zmernim realizmom ter po severnonemški zgodnji renesansi. Med najpomembnejšimi deli so oltarji in kipi v Braslovčah, v Šentvidu in Trnovem v Ljubljani, na Raki, v Šmihelu ter v kapiteljski cerkvi v Novem mestu. Podobar Matija Tomec se je rodil na današnji dan leta 1814 na Šújici v okolici Ljubljane.

Spomenik pesniku Francetu Prešernu so v Ljubljani slovesno odkrili na današnji dan leta 1905. Izdelal ga je akademski kipar Ivan plemeniti Zajec. Akcijo zbiranja denarja za postavitev spomenika je začel  ljubljanski župan Ivan Hribar. Že od razpisa natečaja naprej so se v slovenskem javnem življenju vrstile polemike o ceni in prostoru, kje naj bi spomenik stal. Za izbiro tega kraja je bil zadolžen ugledni arhitekt Maks Fabiani.

Po odkritju spomenika pa je zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo polemiko sprožil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, znan po požigu Cankarjeve pesniške zbirke Erotika, po drugi strani pa kot avtor priročnika za spolno življenje, enega izmed najimenitnejših primerkov naše strokovne literature o spolnosti.  A kljub vsemu spomenik Francetu Prešernu še danes  stoji na mestu, ki ga je izbral avtor podstavka Maks Fabiani, torej na Prešernovem ali v času odkritja Marijinem trgu. Odkritja pred 111-imi leti se je udeležilo približno 20.000 ljudi, med njimi tudi župani Zagreba, Beograda in Prage, z ljubljanskega gradu so se razlegale topovske salve, slavnostni govornik pa je bil pisatelj doktor Ivan Tavčar.

Po odkritju spomenika pa je zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo polemiko sprožil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, znan po požigu Cankarjeve pesniške zbirke Erotika, po drugi strani pa kot avtor priročnika za spolno življenje, enega izmed najimenitnejših primerkov naše strokovne literature o spolnosti.  A kljub vsemu spomenik Francetu Prešernu še danes  stoji na mestu, ki ga je izbral avtor podstavka Maks Fabiani, torej na Prešernovem ali v času odkritja Marijinem trgu. Odkritja pred 111-imi leti se je udeležilo približno 20.000 ljudi, med njimi tudi župani Zagreba, Beograda in Prage, z ljubljanskega gradu so se razlegale topovske salve, slavnostni govornik pa je bil pisatelj doktor Ivan Tavčar.

—–

Filmski režiser  JANE  KAVČIČ  je leta 1948 začel kot asistent režije pri prvem slovenskem povojnem igranem filmu »Na svoji zemlji« režiserja Franceta Štiglica. Pozneje je posnel več Filmskih obzornikov in kratkometražnih filmov. S prvimi celovečerci (»Akcija«, »Lov za zmajem«, »Minuta za umor«) je utrdil realistični pripovedni slog, ki ga označuje posluh za življenjsko prepričljiv dialog. Z »Nevidnim bataljonom« je leta 1967 segel na področje filma za otroke in mladino, ki je postalo njegova poglavitna usmeritev. V »Sreči na vrvici«, ki je eden naših najboljših filmov za otroke, v »Učnih letih izumitelja Polža«, v »Nobenem soncu«, v »Maji in vesoljčku« in v »Nepopisanem listu« se je potrdil kot odličen poznavalec psihe otrok in odraščajočih, kot spreten vodja mladih igralcev ter kot ustvarjalec posebnega tipa mladinske komedije.

Sicer pa se je v svojih filmih loteval na Slovenskem takrat še neraziskanih žanrov (kriminala, znanstvene fantastike) ter sodobnih tem. Za kratkometražne filme je pisal  scenarije sam, pri večini celovečernih pa je bil soscenarist. Sodeloval je tudi pri radiu in televiziji. Za življenjsko delo je Jane Kavčič trikrat prejel Badjurovo nagrado, leta 1978 nagrado Prešernovega sklada ter leta 2005 zlati red Republike Slovenije za zasluge. Rodil se je na današnji dan leta 1923 v Logatcu.