Slikar  FRIDERIK  BELJAŠKI,  tudi Fridericus de Villaco ali Friedrich von Villach je  izpričan med leti 1415 in 1452. V Beljaku je imel slikarsko delavnico, naslikal je freske v Spodnjih Borovljah in v Millstattu, pripisujejo pa mu še nekatere druge.  Friderikovo slikarstvo izvira iz praškega, dunajskega in južnotirolskega kroga v začetku 15. stoletja, iz njegove delavnice pa izhajata dve veji poznogotskega slikarstva, koroška s slikarjem Tomažem Beljaškim na čelu, in ljubljanska, katere začetnik je bil Friderikov sin Janez Ljubljanski.

—–

Nadškofijski arhiv v Ljubljani hrani tako imenovani Mengeški rokopis – slovenska besedila, zapisana v petih (5) zvezkih krstnih matic župnije Mengeš v letih od 1584 do 1662. Ob latinskih imenih novorojencev in botrov so nekateri krstitelji, župniki in kaplani, zapisali tudi šaljive verze o prisotnih osebah, zlasti botrih, ki niso dali za pijačo. Anton Zdešar, ki je leta 1937 našel ta besedila s slovenskimi krstnimi imeni, imeni duhovnikov in okoli dvesto verzi, je opozoril na možnost, da se podobno gradivo, zanimivo za zgodovinarje, etnologe, slaviste in teologe, skriva tudi v drugih slovensko pisanih krstnih maticah.

—–

 Zdravnik JERNEJ SCHOBER se je rodil v prvi polovici 16. stoletja. Deželni stanovi na Kranjskem so mu podelili štipendijo za študij medicine v Ingolstadtu v Nemčiji. Kot deželni fizik v Novem mestu je  leta 1598 v nemščini spisal  “Navodilo ter prvi in potrebni poduk, kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj naj opusti”. To pisanje je najstarejša listina o dolžnostih lekarnarjev in zdravnikov na Kranjskem.

—–

 Na današnji dan 1771 se je v Tolmezzu v Furlaniji rodil nabožni pisec FRANC VERITI. Leta 1800 je bil v Vidmu posvečen v duhovnika, nato je služboval v Horjulu, Selcah, na Krki na Dolenjskem, v Rovtah in v Novem mestu, kjer je bil kanonik. Slovenščine se je naučil šele med službovanjem v teh slovenskih krajih. Franc Veriti je  pisal  obsežne  razlage verskih naukov, na primer  “Popisovanje, kako se človek

spači, v grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi”, napisal deli “Življenje svetnikov” in “Prestavni godovi” ter alegorično moralistično povest “Popotnik široke in vozke poti”.

—–

Kostumografka  MARIJA  KOBI  je leta 1953 diplomirala na Akadeniji za uporabno umetnost v Beogradu. Sprva je delala v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1957 pa na televiziji v Ljubljani. Tu je ustvarila kostume za številne balete, opere, drame in nadaljevanke ter kostumografsko opremila več del na repertoarjih slovenskih in jugoslovanskih gledališč. Sodelovala je tudi pri filmih “Dobri stari pianino”, “Samorastniki”, “Na klancu” in drugih. Za svoje delo je prejela Borštnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada ter leta 2002 filmsko nagrado “vesna”. Marija Kobi se je rodila na današnji dan leta 1929 v Ljubljani.

—–

 Po razkosanju Slovenije po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije aprila leta 1941 je madžarski parlament na današnji dan istega leta Prekmurje tudi formalnopravno priključil k Madžarski kot del tako imenovanih južnih pokrajin. Madžari so sicer že l5. avgusta uvedli civilno upravo in obnovili upravno razdelitev izpred leta 1919, tako da Prekmurje ni bilo niti posebna upravna enota niti del ene same madžarske upravne enote.

Okupator domačemu prebivalstvu tudi ni priznaval, da je del slovenskega narodovega telesa, saj se je opiral na vendsko teorijo o izvoru prekmurskega, slovensko govorečega prebivalstva. Politično sumljive Slovence so začeli pošiljati v koncentracijska taborišča na Madžarskem, prekmurske duhovnike slovenske narodnosti pa premestili v madžarske župnije. Prepovedali so tudi vse knjige v slovenščini, dovolili so le slovenski verski tisk.