Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po splošnem prepričanju je 1. april dan, ko so potegavščine URADNO DOVOLJENE. Ponekod mu pravijo »dan norcev«, drugod dan šaljivcev ali lažnivcev. Razlag o tem, od kod izvira šaljenje na ta dan, je seveda precej, res pa je, da poznajo »prvi april« skoraj po vsem svetu. Tudi naša radijska postaja je na ta dan poslušalce že večrat potegnila za nos.
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je dan pred prvim aprilom znano italijansko nogometno moštvo Fiorentina igralo v Beogradu s Crveno zvezdo na tekmovanju za pokal evropskih prvakov. Italijanski nogometaši so se naslednji dan skozi Ljubljano vračali v domovino. Do tod je bilo vse res, a hudomušni športni reporterji ljubljanskega radia so v jutranjem programu sporočili, da bo Fiorentina tistega dne zgodaj popoldne v Ljubljani odigrala tudi prijateljsko tekmo s takratnim nogometnim klubom Odred.
Besede, ki so jih ob tej potegavščini ljubljanski ljubitelji nogometa pred zaprtimi vrati stadiona naslavljali na takratni Radio Ljubljana, bi bilo v naši oddaji seveda neprimerno ponoviti!
Pa še angleško-švicarska prvoaprilska zgodbica:
Pred leti je angleška televizijska postaja BBC Panorama objavila, da je bil pridelek špagetov v Švici zaradi mile zime in skoraj popolnega uničenja špagetnih žužkov izjemen. Pokazali so posnetke švicarskih kmetovalcev, ki so nadvse previdno z grmov pobirali špagete in jih polagali na sonce, da bi se posušili. Dokumentarec je pri nekaterih gledalcih izzval jezo, češ da na resnem programu pričakujejo resne in verodostojne oddaje, veliko več pa je bilo takih, ki so teleizijsko uredništvo spraševali, kje bi lahko kupili sadike špagetnih grmov in kako naj jih posadijo. Na BBC so jim odgovarjali, naj dajo po nekaj špagetov v pločevinke s paradižnikom in upajo, da bodo zrasli.
Skoraj povsod pa tudi velja, da mora biti prvoaprilskih šal in potegavščin konec, ko odbije poldne. In ker je že kar nekaj minut čez dvanajsto, nam seveda lahko verjamete,
da je bil duhovnik in beneški kulturnik don PASKVAL GUJON kar šestdeset let župnik v najvišji beneškoslovenski vasi Matajur. Verjetno je bil edini, ki se leta 1933 ni ustrašil fašistične prepovedi uporabe slovenskega jezika v cerkvah in je vse verske obrede dosledno opravljal v slovenščini. “Naš jezik je slovenski. Zato, če v cerkvi nucaš italijanskega, se sam sebe ponižaš,” je učil. Med vojno je bil privrženec in organizator osvobodilnega gibanja. Po bitki med partizani in Nemci na Matajurju novembra leta 1943 je poskrbel za ranjene partizane in v zaledju svoje cerkve pokopal 38 padlih.
Monsignor Gujon ni skrbel samo za versko oskrbo, ampak tudi za ohranitev slovenske kulture in jezika. Vodil je dva pevska zbora, napisal dve knjigi ter bil med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom; deloval je pač v prepričanju, da je duhovnikova dolžnost skrbeti ne samo za verske stvari, ampak tudi za druge potrebe ljudi.
Beneški duhovnik, ki je v marsičem spominjal na Bevkovega kaplana Martina Čedermaca, monsignor Paskval Gujon, se je rodil na današnji dan leta 1909 v Biarčah pri Landru v Benečiji. Italijanske oblasti so ga za sodelovanje pri odporniškem gibanju odlikovale z garibaldinsko zvezdo, Republika Slovenija pa ga je počastila z visokim državnim odlikovanjem za zasluge pri utrjevanju slovenske samozavesti.
—–
Novinar, esejist in pripovednik RUDA JURČEC se je rodil na današnji dan leta 1905 v Ormožu. Diplomiral je na visoki politični šoli v Parizu. Sprva je v krščanskosocialističnem duhu pisal o socialnih problemih, po letu 1935 pa se je idejno vse bolj usmerjal k politiki vodstva takratne Slovenske ljudske stranke. Med drugo svetovno vojno je bil glavni urednik časnika Slovenec, nato je emigriral v Rim in pozneje v Argentino. Tam je bil soustanovitelj časopisa Svobodna Slovenija in predsednik Slovenske kulturne akcije. Ruda Jurčec je med drugim napisal spomine v treh knjigah z naslovom “Skozi luči in sence”, eno najodmevnejših del zdomske književnosti, ter roman “Ljubljanski triptih”.
6278 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Po splošnem prepričanju je 1. april dan, ko so potegavščine URADNO DOVOLJENE. Ponekod mu pravijo »dan norcev«, drugod dan šaljivcev ali lažnivcev. Razlag o tem, od kod izvira šaljenje na ta dan, je seveda precej, res pa je, da poznajo »prvi april« skoraj po vsem svetu. Tudi naša radijska postaja je na ta dan poslušalce že večrat potegnila za nos.
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je dan pred prvim aprilom znano italijansko nogometno moštvo Fiorentina igralo v Beogradu s Crveno zvezdo na tekmovanju za pokal evropskih prvakov. Italijanski nogometaši so se naslednji dan skozi Ljubljano vračali v domovino. Do tod je bilo vse res, a hudomušni športni reporterji ljubljanskega radia so v jutranjem programu sporočili, da bo Fiorentina tistega dne zgodaj popoldne v Ljubljani odigrala tudi prijateljsko tekmo s takratnim nogometnim klubom Odred.
Besede, ki so jih ob tej potegavščini ljubljanski ljubitelji nogometa pred zaprtimi vrati stadiona naslavljali na takratni Radio Ljubljana, bi bilo v naši oddaji seveda neprimerno ponoviti!
Pa še angleško-švicarska prvoaprilska zgodbica:
Pred leti je angleška televizijska postaja BBC Panorama objavila, da je bil pridelek špagetov v Švici zaradi mile zime in skoraj popolnega uničenja špagetnih žužkov izjemen. Pokazali so posnetke švicarskih kmetovalcev, ki so nadvse previdno z grmov pobirali špagete in jih polagali na sonce, da bi se posušili. Dokumentarec je pri nekaterih gledalcih izzval jezo, češ da na resnem programu pričakujejo resne in verodostojne oddaje, veliko več pa je bilo takih, ki so teleizijsko uredništvo spraševali, kje bi lahko kupili sadike špagetnih grmov in kako naj jih posadijo. Na BBC so jim odgovarjali, naj dajo po nekaj špagetov v pločevinke s paradižnikom in upajo, da bodo zrasli.
Skoraj povsod pa tudi velja, da mora biti prvoaprilskih šal in potegavščin konec, ko odbije poldne. In ker je že kar nekaj minut čez dvanajsto, nam seveda lahko verjamete,
da je bil duhovnik in beneški kulturnik don PASKVAL GUJON kar šestdeset let župnik v najvišji beneškoslovenski vasi Matajur. Verjetno je bil edini, ki se leta 1933 ni ustrašil fašistične prepovedi uporabe slovenskega jezika v cerkvah in je vse verske obrede dosledno opravljal v slovenščini. “Naš jezik je slovenski. Zato, če v cerkvi nucaš italijanskega, se sam sebe ponižaš,” je učil. Med vojno je bil privrženec in organizator osvobodilnega gibanja. Po bitki med partizani in Nemci na Matajurju novembra leta 1943 je poskrbel za ranjene partizane in v zaledju svoje cerkve pokopal 38 padlih.
Monsignor Gujon ni skrbel samo za versko oskrbo, ampak tudi za ohranitev slovenske kulture in jezika. Vodil je dva pevska zbora, napisal dve knjigi ter bil med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom; deloval je pač v prepričanju, da je duhovnikova dolžnost skrbeti ne samo za verske stvari, ampak tudi za druge potrebe ljudi.
Beneški duhovnik, ki je v marsičem spominjal na Bevkovega kaplana Martina Čedermaca, monsignor Paskval Gujon, se je rodil na današnji dan leta 1909 v Biarčah pri Landru v Benečiji. Italijanske oblasti so ga za sodelovanje pri odporniškem gibanju odlikovale z garibaldinsko zvezdo, Republika Slovenija pa ga je počastila z visokim državnim odlikovanjem za zasluge pri utrjevanju slovenske samozavesti.
—–
Novinar, esejist in pripovednik RUDA JURČEC se je rodil na današnji dan leta 1905 v Ormožu. Diplomiral je na visoki politični šoli v Parizu. Sprva je v krščanskosocialističnem duhu pisal o socialnih problemih, po letu 1935 pa se je idejno vse bolj usmerjal k politiki vodstva takratne Slovenske ljudske stranke. Med drugo svetovno vojno je bil glavni urednik časnika Slovenec, nato je emigriral v Rim in pozneje v Argentino. Tam je bil soustanovitelj časopisa Svobodna Slovenija in predsednik Slovenske kulturne akcije. Ruda Jurčec je med drugim napisal spomine v treh knjigah z naslovom “Skozi luči in sence”, eno najodmevnejših del zdomske književnosti, ter roman “Ljubljanski triptih”.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja »1551« – glasilo za univerzitetna in javna vprašanja
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Metodik fizike
Romana z jugoslovansko politično idejo Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Pionir radijskih iger Glas Mojčine pesmi za prvi film o Kekcu Mariborski industrialec – rešitelj Judov
Volilni uspeh koroških Slovencev Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije Projekti gradbenika in geomehanika
Temelji slovenske akademske laične filozofije Avantgardist novomeške pomladi Velenje postane mesto
Vzgojitelj klasičnih filologov Predanost gozdovom Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Streli na protestnike v Ljubljani Ustanovitelj hranilništva na Slovenskem Začetki Narodne galerije
»Slike iz vsakdanjega življenja«. Upornik in literat Vojaški uspeh pohorskih partizanov Alpinist Johannes Frischauf je bil po poklicu profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Leta 1873 je izdal gorski vodnik po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo in Črno goro. Frischauf je tudi začetnik planinske organiziranosti na Hrvaškem, saj je leta 1874 v Ogulinu navdušil Budislava Budisavljevića, da je ustanovil Hrvatsko planinarsko društvo. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju – kjer se po njem imenuje Frischaufov dom - in nad Suhim dolom. Njegovo najboljše delo je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah (»Die Sannthaler Alpen«), ki je izšla leta 1877. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem kot v nemškem časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Ko je Jakob Aljaž podaril kupljeni vrh Triglava Slovenskemu planinskemu društvu, je Johannes Frischauf zapisal: »Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje planinske uspehe, ki so jih sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe: Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Johannes Frischauf se je rodil leta 1837 na Dunaju. Pesnica in pisateljica Katka Zupančič je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora. Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila leta 1889 v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi. 17. septembra 1890 se je v Zakójci nad Cerknim rodil, istega dne leta 1970 pa v Ljubljani umrl - pisatelj France Bevk. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. *Posnetek Ker je bilo Bevkovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. Leta 1943 je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani. Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje. Leta 1941 je del Pohorske partizanske čete napadel nemško policijsko posadko v lovski koči na Klopnem vrhu na Pohorju. Na nemški strani sta padla dva policista, eden je bil ranjen, Pohorska četa pa je imela enega padlega borca in enega ranjenca. Partizani so kočo zažgali, ranjenega nemškega policista pa v skladu z določili mednarodnega vojnega prava oskrbeli. Na nosilih in pokrit je pod bližnjo smreko pričakal jutranji prihod policistov iz Lovrenca na Pohorju. Humano ravnanje partizanov je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Mariboru. To je bil eden prvih oboroženih spopadov odporniškega gibanja z okupatorjem na Pohorju. Nacistični okupatorji so po tem dogodku Pohorje razglasili za območje delovanja band in s tem za prostor, kjer se je mogoče gibati le s posebnim dovoljenjem. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Zadnji veliki otomanski vojni pohod Med zadružništvom, politiko in gledališčem Podjetnik in ladjar z Reke – častni meščan Ljubljane V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov. Po tistem, ko je za Anglijo v celinskem delu Evrope prvo železnico zgradila Nemčija se je tudi v avstrijskem cesarstvu porodila zamisel o železniški povezavi prestolnice Dunaja in okna v svet – pristanišča v Trstu. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. *Posnetek Je povedal inženir Karel Rustja eden naših najpomembnejših poznavalcev zgodovine železnice. Ob prihodu prvega vlaka je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno. Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter okrašeni z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala taka množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla. Zadružni delavec in finančni strokovnjak Miloš Štibler se je kot Mihael Stibler rodil pred 140 leti (1882) v Fali v Dravski dolini. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji se je vključil v zadružno gibanje in se zavzemal za narodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je opustil študij slavistike na Dunaju in postal študent višje zadružne šole v Darmstadtu. Leta 1919 je na Dunaju delal kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez, že naslednje leto pa je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demokratske stranke kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Do leta 1922 je bil vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vodja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Pozneje je služboval v Ljubljani in bil do leta 1945 vodja oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Miloš Štibler je bil vsestranska osebnost in kot tak leta 1911 tudi pobudnik ustanovitev Dramatičnega društva v Celju in ena ključnih osebnosti zgodovine celjskega gledališča. Poslovnež in ladjar Franc Jelovšek je bil z reškima ladjarjema Mâtejem Grasserjem in Antejem Matešićem sredi 19. stoletja lastnik trgovske jadrnice z imenom Laibach – Ljubljana in solastnik še ene trgovske jadrnice z imenom Fiume – Reka. Zaradi poslovnih uspehov in ugleda je bil vrsto let član predsedstva Trgovske in industrijske zbornice na Reki, pred 180 leti (1842) pa ga je ljubljanski mestni svet imenoval za častnega meščana. Franc Jelovšek se je rodil leta 1798 v kraju Gornje Vreme v današnji občini Divača. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Drzen in samosvoj gorski vodnik Uspehi živinorejskega strokovnjaka Džez na Bledu Danes je državni praznik – dan vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim se spominjamo uveljavitve pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako je bila predvsem zaradi medvojnega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji popravljena krivica, ki jo je leta 1915 povzročil Londonski sporazum in pet let pozneje podpisana Rapalska pogodba. Ta je omogočila, da si je Kraljevina Italija priključila ozemlje, na katerem je živelo približno 350 tisoč Slovencev. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Da je bila Primorska deležna posebnega hrepenenja je povedal tudi skladatelj Marjan Kozina, avtor simfonije z naslovom: Proti morju. *Posnetek Po mirovni pogodbi so sicer pod Italijo prišle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še okoli 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi. Pred 160 leti (1862) se je v Trenti rodil gorski vodnik Jože Komac - Paver. Že kot mladenič je veljal za enega najdrznejših divjih lovcev in bil dolga leta poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Leta 1914 so ga izključili iz vrst vodnikov, ker je bil preveč samozavesten in uporniški ter tudi zaveden Slovenec. V navadnih okovanih čevljih, brez vrvi in druge opreme je septembra leta 1908 preplezal severno steno Triglava. V Julijske Alpe je vodil številne znane planince. Juliusa Kugyja – ta ga je imenoval »divji Joža« – je na Jalovcu ustavil tik pred padcem v prepad. Kot dober poznavalec Alp je Jože Komac - Paver odkril veliko gorskih poti in opravil številne prvenstvene ture. Kmetijski strokovnjak Matija Absec je študiral na visoki zemljodelski šoli v Pragi, na Češkem pa je opravil tudi specializacijo. Po izpopolnjevanju na Danskem je leta 1927 opravil specializacijo iz mlekarstva in začel poučevati na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. V vmesnem času je opravljal več drugih nalog in bil med drugim tajnik glavne zadružne zveze v Beogradu. Po vojni je postal direktor državnega posestva Dornava in bil leta 1951 imenovan za direktorja Kmetijskega posestva Pšata, ki je v tem obdobju postalo najuspešnejša farma za prirejo mleka v Jugoslaviji. Že pred vojno si je v Novem mestu prizadeval za odbiro »črno-pasaste dolenjske svinje«, ki jo danes poznamo kot »krškopoljsko pasmo prašičev« in velja za edino ohranjeno avtohtono pasmo prašičev pri nas. Matija Absec se je rodil leta 1898 v Mihelji vasi v Beli krajini. Leta 1960 se je na Bledu začel prvi festival jugoslovanskega džeza. Na njem je v treh dneh nastopilo neverjetnih 35 ansamblov. Eden izmed vrhuncev festivala je bil nastop Zagrebškega jazz kvarteta. Nastopila je tudi cela vrsta ljubljanskih ansamblov, med njimi tudi kvartet Jožeta Privška. Zasedba Mojmirja Sepeta se je predstavila s štirimi skladbami, pri solistih pa je izstopal Ati Sos. Veliko priznanje številnih poslušalcev je požel tudi Ljubljanski jazz ansambel, pri katerem je izstopal trobentač Urban Koder, z ansamblom pa se je s svojim glasom lepo ujela pevka Marjana Deržaj. Občinstvo sta navdušili tudi pevki Gabi Novak in Majda Sepe. Festival se je leta 1967 že pod imenom Mednarodni festival jazza preselil v Ljubljano. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Slovničar prve polovice 18. stoletja Pesnik slovečega imena Politik in diplomat za slovensko stvar
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Neveljaven email naslov