Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Postojnski jami, najdaljši in največji turistični jami na Slovenskem, oziroma v njenem Iménskem rovu so opazni podpisi obiskovalcev že iz 13. stoletja; najstarejši je iz leta 1213. Novo obdobje za to “najčudovitejšo galerijo narave” pa se je začelo aprila leta 1818. Med krašenjem vhoda v tedaj znani del jame – pričakovali so namreč že drugi obisk avstrijskega cesarja Franca I. – je domačin Luka Čeč preplezal steno v vhodni dvorani in odkril notranje dele Postojnske jame vse do Vélike gore. To se je zgodilo na današnji dan leta 1818.
Novi rovi so bili že naslednje leto pripravljeni za turistični obisk in jama je kmalu zaslovela po Evropi in Ameriki, obiskovali so jo naravoslovci in popotniki. Leta 1872 so po jami položili prve tračnice, razsvetljavo s svečami in baklami so dobro desetletje pozneje nadomestile električne luči, leta 1924 je začela voziti bencinska lokomotiva – sredi prejšnjega stoletja so jo zamenjale akumulatorske – kmalu pa je jama dobila tudi krožno progo. Sicer pa je bila Postojnska jama prva električno osvetljena jama na svetu (od 24. maja 1884), ponaša pa se tudi z najstarejšo turistično jamsko železnico..
—–
Ljubljano je na današnji dan leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:
“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”
Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.
Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade) in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so ga morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, deloma pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.
Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.
—–
Na današnji dan pred 140-imi leti se je v Novem mestu rodil eden največjih slovenskih jezikoslovcev RAJKO NAHTIGAL. Med njegovimi številnimi pomembnimi znanstvenimi deli je zbudila velik mednarodni odmev odlična izdaja staroruskega epa “Slôvo o polkú Ígoreve” – Pesem o Igorjevem pohodu. V njej je rekonstruiral besedilo v idealen staroruski jezik iz 12. stoletja. Osrednje in najpomembnejše Nahtigalovo delo pa so nesporno “Slovanski jeziki”. V prvem delu te knjige je prikazana skupna slovanska prazgodovinska osnova, v drugem pa zgodovinski razvoj posameznih slovanskih jezikov. To temeljno delo je še danes priročnik za profesorje in študente slavistike po svetu. Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti njen redni član in prvi predsednik.
6275 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
V Postojnski jami, najdaljši in največji turistični jami na Slovenskem, oziroma v njenem Iménskem rovu so opazni podpisi obiskovalcev že iz 13. stoletja; najstarejši je iz leta 1213. Novo obdobje za to “najčudovitejšo galerijo narave” pa se je začelo aprila leta 1818. Med krašenjem vhoda v tedaj znani del jame – pričakovali so namreč že drugi obisk avstrijskega cesarja Franca I. – je domačin Luka Čeč preplezal steno v vhodni dvorani in odkril notranje dele Postojnske jame vse do Vélike gore. To se je zgodilo na današnji dan leta 1818.
Novi rovi so bili že naslednje leto pripravljeni za turistični obisk in jama je kmalu zaslovela po Evropi in Ameriki, obiskovali so jo naravoslovci in popotniki. Leta 1872 so po jami položili prve tračnice, razsvetljavo s svečami in baklami so dobro desetletje pozneje nadomestile električne luči, leta 1924 je začela voziti bencinska lokomotiva – sredi prejšnjega stoletja so jo zamenjale akumulatorske – kmalu pa je jama dobila tudi krožno progo. Sicer pa je bila Postojnska jama prva električno osvetljena jama na svetu (od 24. maja 1884), ponaša pa se tudi z najstarejšo turistično jamsko železnico..
—–
Ljubljano je na današnji dan leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:
“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”
Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.
Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade) in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so ga morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, deloma pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.
Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.
—–
Na današnji dan pred 140-imi leti se je v Novem mestu rodil eden največjih slovenskih jezikoslovcev RAJKO NAHTIGAL. Med njegovimi številnimi pomembnimi znanstvenimi deli je zbudila velik mednarodni odmev odlična izdaja staroruskega epa “Slôvo o polkú Ígoreve” – Pesem o Igorjevem pohodu. V njej je rekonstruiral besedilo v idealen staroruski jezik iz 12. stoletja. Osrednje in najpomembnejše Nahtigalovo delo pa so nesporno “Slovanski jeziki”. V prvem delu te knjige je prikazana skupna slovanska prazgodovinska osnova, v drugem pa zgodovinski razvoj posameznih slovanskih jezikov. To temeljno delo je še danes priročnik za profesorje in študente slavistike po svetu. Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil od ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti njen redni član in prvi predsednik.
Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Začetki Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu Načrti za ljubljansko sosesko Murgle
Začetnik slovenske psihiatrije Zagovornik federalne ureditve monarhije Dan slovenskega pravosodja
Zbiratelj gradiva za Slomškovo beatifikacijo Urednica zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije Spomin na Kavboja Pipca in Rdečo peso
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Dan spomina na mrtve – praznik vseh svetih Preporod in preporodovci Prvo spominsko znamenje protifašističnim upornikom
Luč reformacije kot spodbuda k svobodi Raziskovalci dela in delovnih razmer Pesmi z narečnimi značilnostmi
Boljši prevajalec kot pesnik Začetki narodnega doma v Trstu Naj športnik Slovenije vseh časov
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Neveljaven email naslov