Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina sedanjega “Društva slovenskih pisateljev” sega do današnjega dne leta 1872, ko je “osnovalni odbor” na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovil to stanovsko pisateljsko društvo. Pravila je sestavil doktor Josip Vošnjak, ki je postal tudi društveni »denarničar«, blagajnik bi rekli danes, podpredsednik je postal doktor Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, za odbornike pa so bili izvoljeni Josip Jurčič, Fran Erjavec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in doktor Valentin Zarnik. Po štirih mesecih po ustanovitvi je imelo »Društvo slovenskih pisateljev« že 65 članov.
Pozneje je njegovo delovanje zaradi nasprotij med staro- in mladoslovenci zamrlo, leta 1885 pa so ga spet obudili in mu spremenili ime v “Pisateljsko podporno društvo”. To je skrbelo predvsem za počastitve umrlih pisateljev, urejanje nagrobnikov na ljubljanskem Navju in podobno. V obdobju med svetovnima vojnama je društvo še dvakrat spremenilo ime. Septembra 1945 so njegovi člani na izrednem občnem zboru dopolnili pravila in smernice ter za predsednika izvolili pisatelja Miška Kranjca.
“Društvo slovenskih pisateljev” se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja začelo bolj ukvarjati z družbenimi vprašanji, predvsem s tistimi, ki zadevajo narodnost, ustvarjalno svobodo in politični pluralizem. Že leta 1967 je zahtevalo uvedbo slovenskega Televizijskega dnevnika in dosledno slovensko jezikovno podobo vseh oddaj, leta 1983 pa je v celoti zavrnilo nesprejemljiva skupna jugoslovanska jedra v šolstvu.
—–
Kot vselej po velikih potresih se je tudi po ljubljanskem aprila leta 1895 ponudila priložnost za prenovo, povezano z novo urbanistično ureditvijo mesta. Ljubljanski občinski svet je že na današnji dan leta 1895 – torej teden dni po potresu – razpravljal o nastali škodi in ugotovil, da je za osnovo prenove potreben mestni regulacijski načrt. Sprejeli so predlog arhitekta Maksa Fabianija, ki je sicer delal na Dunaju, in Adolfa Wolfa, arhitekta Kranjske stavbinske družbe v Ljubljani.
Ta za tedanje čase moderni načrt je bil podlaga za projekt, ki ga je pozneje izdelal mestni stavbni urad. Fabiani je med drugim že takrat načrtoval prestavitev kolodvora, saj je železniška proga razkosala mesto na dva dela. Po njegovih, sicer tudi nekoliko preurejenih načrtih, je v popotresni Ljubljani zrasla vrsta stavb, ki so dopolnile vhod v mestno jedro, pa tudi ulic. Ena takih je Miklošičeva cesta z edinim secesijskim mestnim trgom pred ljubljansko pravosodno palačo.
—–
Kip Primoža Trubarja, delo tedaj najpomembnejšega slovenskega kiparja Franca Bernekerja, so v Ljubljani na robu parka Tivoli odkrili na današnji dan leta 1910. Postavitev je zasluga takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, predlog zanj pa je dal pesnik Anton Aškerc. Županu je svetoval, naj izvede javno akcijo za zbiranje denarja, toda Hribar se je zavedal, da Trubar ni Prešeren, da ni »ljudski« in da bo moral najti denar kje drugje. Sredstva za spomenik je nato prispevala Ljubljanska kreditna banka, ki je prvemu možu kranjskega stolnega mesta vsako leto dodelila določeno vsoto za to, da jo po svoji presoji razdeli za različne narodne namene.
Ob odkritju spomenika je Aškerc navdušeno zapisal:
»Mojster Berneker je vdihnil belemu marmorju pravo umetniško življenje. To ni mrtev kip, to je živi Trubar, tisti Trubar, ki ga pozna izobraženi in svobodomiselni rojak iz naše zgodovine!«
Sicer pa je od ideje do postavitve kipa Primožu Trubarju preteklo kar nekaj let, saj je prav takrat na Slovenskem divjal neusmiljen kulturni boj med liberalci in klerikalci zaradi priznanja pomena protestantskih reformatorjev za moderno slovenstvo.
6275 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Zgodovina sedanjega “Društva slovenskih pisateljev” sega do današnjega dne leta 1872, ko je “osnovalni odbor” na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovil to stanovsko pisateljsko društvo. Pravila je sestavil doktor Josip Vošnjak, ki je postal tudi društveni »denarničar«, blagajnik bi rekli danes, podpredsednik je postal doktor Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, za odbornike pa so bili izvoljeni Josip Jurčič, Fran Erjavec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in doktor Valentin Zarnik. Po štirih mesecih po ustanovitvi je imelo »Društvo slovenskih pisateljev« že 65 članov.
Pozneje je njegovo delovanje zaradi nasprotij med staro- in mladoslovenci zamrlo, leta 1885 pa so ga spet obudili in mu spremenili ime v “Pisateljsko podporno društvo”. To je skrbelo predvsem za počastitve umrlih pisateljev, urejanje nagrobnikov na ljubljanskem Navju in podobno. V obdobju med svetovnima vojnama je društvo še dvakrat spremenilo ime. Septembra 1945 so njegovi člani na izrednem občnem zboru dopolnili pravila in smernice ter za predsednika izvolili pisatelja Miška Kranjca.
“Društvo slovenskih pisateljev” se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja začelo bolj ukvarjati z družbenimi vprašanji, predvsem s tistimi, ki zadevajo narodnost, ustvarjalno svobodo in politični pluralizem. Že leta 1967 je zahtevalo uvedbo slovenskega Televizijskega dnevnika in dosledno slovensko jezikovno podobo vseh oddaj, leta 1983 pa je v celoti zavrnilo nesprejemljiva skupna jugoslovanska jedra v šolstvu.
—–
Kot vselej po velikih potresih se je tudi po ljubljanskem aprila leta 1895 ponudila priložnost za prenovo, povezano z novo urbanistično ureditvijo mesta. Ljubljanski občinski svet je že na današnji dan leta 1895 – torej teden dni po potresu – razpravljal o nastali škodi in ugotovil, da je za osnovo prenove potreben mestni regulacijski načrt. Sprejeli so predlog arhitekta Maksa Fabianija, ki je sicer delal na Dunaju, in Adolfa Wolfa, arhitekta Kranjske stavbinske družbe v Ljubljani.
Ta za tedanje čase moderni načrt je bil podlaga za projekt, ki ga je pozneje izdelal mestni stavbni urad. Fabiani je med drugim že takrat načrtoval prestavitev kolodvora, saj je železniška proga razkosala mesto na dva dela. Po njegovih, sicer tudi nekoliko preurejenih načrtih, je v popotresni Ljubljani zrasla vrsta stavb, ki so dopolnile vhod v mestno jedro, pa tudi ulic. Ena takih je Miklošičeva cesta z edinim secesijskim mestnim trgom pred ljubljansko pravosodno palačo.
—–
Kip Primoža Trubarja, delo tedaj najpomembnejšega slovenskega kiparja Franca Bernekerja, so v Ljubljani na robu parka Tivoli odkrili na današnji dan leta 1910. Postavitev je zasluga takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, predlog zanj pa je dal pesnik Anton Aškerc. Županu je svetoval, naj izvede javno akcijo za zbiranje denarja, toda Hribar se je zavedal, da Trubar ni Prešeren, da ni »ljudski« in da bo moral najti denar kje drugje. Sredstva za spomenik je nato prispevala Ljubljanska kreditna banka, ki je prvemu možu kranjskega stolnega mesta vsako leto dodelila določeno vsoto za to, da jo po svoji presoji razdeli za različne narodne namene.
Ob odkritju spomenika je Aškerc navdušeno zapisal:
»Mojster Berneker je vdihnil belemu marmorju pravo umetniško življenje. To ni mrtev kip, to je živi Trubar, tisti Trubar, ki ga pozna izobraženi in svobodomiselni rojak iz naše zgodovine!«
Sicer pa je od ideje do postavitve kipa Primožu Trubarju preteklo kar nekaj let, saj je prav takrat na Slovenskem divjal neusmiljen kulturni boj med liberalci in klerikalci zaradi priznanja pomena protestantskih reformatorjev za moderno slovenstvo.
Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Začetki Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu Načrti za ljubljansko sosesko Murgle
Začetnik slovenske psihiatrije Zagovornik federalne ureditve monarhije Dan slovenskega pravosodja
Zbiratelj gradiva za Slomškovo beatifikacijo Urednica zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije Spomin na Kavboja Pipca in Rdečo peso
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Dan spomina na mrtve – praznik vseh svetih Preporod in preporodovci Prvo spominsko znamenje protifašističnim upornikom
Luč reformacije kot spodbuda k svobodi Raziskovalci dela in delovnih razmer Pesmi z narečnimi značilnostmi
Boljši prevajalec kot pesnik Začetki narodnega doma v Trstu Naj športnik Slovenije vseh časov
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Neveljaven email naslov