Časnikar, pisatelj in narodni delavec IVAN MARINČIČ je v Gorici obiskoval trgovski tečaj, maturiral pa je leta 1927 v Rimu. V rojstnem kraju Zagorju pri Pivki (rodil se je na današnji dan pred 110-imi leti) se je vključil v ilegalno protifašistično organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica,Reka), a so ga kmalu aretirali, obsodili na sedem let ječe in mu odvzeli državljanske pravice. Leta 1938 so ga pomilostili in izgnali v Jugoslavijo. Ob začetku druge svetovne vojne se je pridružil soški legiji, po kapitulaciji Italije leta 1943 pa je delal v Zavzezniški vojaški upravi kot prevajalec.
Po vojni se je v Gorici vključil v kulturno in politično življenje Slovencev in delal kot urednik Primorskega dnevnika in goriške Soče. Literarno je začel delovati že kot dijak; sprva je pisal pesmi z rodoljubno in ljubezensko tematiko, izrazito močnejši pa je bil v prozi. V črticah in novelah (Sveti večer v zaporu, Pesem novega življenja in Oklopnica Anuška na primer) je črpal iz lastnih doživetij, zgodovinsko zanimivi pa so tudi njegovi spomini. Ivan Marinčič je leta 1970 prejel Tomšičevo nagrado.
—–
Novinar in publicist MILENKO ŠOBER je v ljubljansko radijsko hišo prišel leta 1947; najprej v uredništvo literarnih oddaj, nato je bil urednik takrat zelo priljubljenih Veselih večerov ter pozneje urednik Radijskega dnevnika. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel novinarsko ukvarjati s turizmom in kmalu je postal cenjen strokovnjak na tem področju. Ustanovil je in več kot tri desetletja tudi vodil sekcijo turističnih novinarjev Slovenije, vrsto let pa je bil tudi član komiteja Svetovne federacije turističnih novinarjev in piscev. Milenko Šober je že od vsega začetka sodeloval oziroma pripravljal eno najstarejših tedenskih oddaj našega radia: O morju in pomorščakih. Prejel je veliko priznanj za svoje delo, med njimi trikrat Tomšičevo nagrado; zadnjo leta 1989 za življenjsko delo. Rodil se je na današnji dan leta 1923 na Ptuju.
—–
Lepega avgustovskega večera na današnji dan leta 1934 se je nad vasico Ženavlje na Goričkem nenadoma pojavil balon. Vaščani so bili presenečeni, a starejši so že vedeli, da je to “lüftbalon”; podobnega so opazovali pred štirimi desetletji, ko je na večji višini preletel njihov kraj. Ta pa je letel sumljivo nizko in potnika v balonu sta, ko sta zagledala vaščane, spustila vrv in oni so ju potegnili na njivo med buče in mladi fižol.
“Balonarja” sta bila belgijska znanstvenika, ki sta vzletela tistega jutra ob šestih zjutraj in nato do višine 16.000 metrov raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter v nižjih plasteh ju je odnesel čez Avstrijo proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta zasilno pristala v Ženavljah.
Domačini so ju lepo sprejeli, pogostili in prenočili. Naslednja dneva sta pospravljala balon in ga odpeljala v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb in naprej na Dunaj. V Zagrebu ju je odlikoval sam jugoslovanski kralj Aleksander, ženaveljskemu šolskemu upravitelju, pri katerem sta nekaj dni preživala balonarja, pa se je z medaljo zahvalil tudi belgijski kralj Leopold. O tem nenavadnem pristanku na Goričkem so več dni poročali evropsko časopisje in radijske postaje, celo ameriške.
V spomin na ta dogodek pred 83-imi leti so v Ženavljah ob koncu prejšnjega stoletja blizu kraja zasilnega pristanka belgijskega balona postavili bronast spomenik, ki simbolizira balon, občina Gornji Petrovci, h kateri sodijo Ženavlje, pa si je prav 18. avgust izbrala za svoj praznik.