Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, Švicar ARNOLD RIKLI,  se je po hidropatskih načelih najprej zdravil sam, leta 1852 pa je prišel okrevat na Bled. Kraj mu je postal tako všeč, da se je čez nekaj let kar za stalno naselil tam in ustanovil “Naravni zdravilni zavod za heliohidroterapijsko zdravljenje”. Na zdraviliško stavbo je napisal: “Voda seveda koristi, še več pa zrak in največ svetloba.”

To so bili trije osnovni elementi Riklijeve tako imenovane “atmosferske kure”. V programu je imel tudi kopanje; moški in ženske so se kopali ločeno v posebnih kadeh. Sončenje je bilo obvezno, k zdravljenju pa sta sodili še vegetarijanska prehrana in masaža. Priporočal je hojo z bosimi nogami po travi in prepovedoval modna oblačila. Domačini so ga seveda gledali bolj postrani, saj je svoje goste vodil okoli napol oblečene – to je bilo v tistih časih drzno in spotakljivo.

Za to zračno zdravljenje z uporabo svetlobnih in sončnih kopeli je v bližini sedanjega grajskega kopališča postavil 34 zračnih ut z enim ali dvema ležiščema. Vhodni del so zagrinjali z zavesami, a le ponoči. Tako so se gostje lahko naužili svežega zraka in lepega razgleda. Rikli je kmalu zaslovel in po letu 1870 je Bled vse bolj postajal ne samo zdraviliški, ampak tudi turističen kraj. Svojo metodo zdravljenja je razložil v posebni knjižici, ki je izšla v Ljubljani leta 1857 in znova deset let pozneje.

V obdobju njegovega delovanja na Bledu je dunajska vlada ustanovila zdraviliško komisijo, ki je skrbela za propagando in turistične informacije ter za zabavo in družabno življenje gostov. Leta 1903 so Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju ovenčali z zlato medaljo, tri leta pozneje pa so mu namenili še uradno priznanje kot pomembnemu turističnemu kraju cesarske Avstrije. Začetnik modernega turizma in zdraviliškega delovanja na Bledu, Arnold Rikli, se je rodil na današnji dan leta 1823 v Wangen an den Aare  v Švici.

—–

Na današnji dan pred 170-imi leti se je na Brézovem pri Litiji rodil  pravnik  FRANC  VIŠNIKAR.  Po študiju na Dunaju je kot sodnik in sodni svetnik služboval v Ilirski Bistrici in Ribnici. Leta 1887 je bil izvoljen v deželni, nekaj let pozneje pa še v državni zbor; v tem si je prizadeval za enakopravnost slovenščine kot uradnega jezika. Leta 1910 je Kranjskemu deželnemu zboru poslal seznam popačenih slovenskih krajevnih imen z zahtevo, naj jih popravijo. Franc Višnikar je v Ljubljani deloval tudi pri Slovenski matici in bil predsednik Narodne čitalnice.

—–

Gospodarstvenik in planinec  ALBIN  VENGUST  se je izučil za ključavničarja in se zaposlil v tovarni Remec (pozneje Stol) v Kamniku. Leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in pozneje postal načelnik odseka tehnike na Gorenjskem ter načelnik oddelka za zaščito naroda pri 9. korpusu za Primorsko. Po vojni je bil načelnik odseka republiškega sekretariata za notranje zadeve, leta 1958 pa je postal direktor Telekomunikacij. Pozneje je bil zaslužen za združitev elektrotehničnih tovarn v podjetje Iskra.

V Papirnici Vevče je obnovil obrat za izdelavo akvarelnih in grafičnih papirjev in uvedel izdelavo kakovostnih papirjev za umetniške izdaje. Leta 1978 je postal predsednik izvršnega sveta Skupščine Ljubljana in omogočil številne spomeniškovarstvene posege. Bil je tudi aktiven gorski reševalec, kot načelnik Gorske reševalne službe Slovenije pa je leta 1965 uvedel letalsko reševanje v gorah. Za svoje delo je leta 2000 prejel častni znak svobode Republike Slovenije. Albin Vengust se je rodil na današnji dan leta 1921 na Duplici pri Kamniku.