Pred obdobjem množičnega odhajanja Slovencev v Združene države Amerike je v zadnjem desetletju 19. stoletja del Primorske, Notranjske, Dolenjske pa tudi Štajerske zajela tako imenovana “brazilijanska mrzlica”. V tej južnoameriški deželi se je namreč po odpravi suženjstva pokazala potreba po kmečki delovni sili za obdelovanje plantaž kave in sladkornega trsa ter za drvarjenje v brezmejnih gozdovih. Krožile so zgodbe, da se tam cedita med in mleko, da je zlata na stote, da tam več pšenice poteptajo kot pri nas iz nje kruha spekó in da pobirajo diamante kar po cestah. A ni bilo tako, saj so iz Brazilije prihajala pretresljiva pisma izseljencev, ki so jih slovenski časniki radi objavljali v svarilo pred odhodom v to državo.

“Hudo mi je pri srcu, ko se spomnim svoje domovine. Kolik razloček! Tu je od Boga in dobrega sveta zapuščena dežela, kamor so menda najprej roparje pošiljali … Nas je tukaj nad deset Kranjcev; vsi bi se radi vrnili domov, ko bi le mogli, a nimamo za vožnjo. Pošljite mi vsaj sto goldinarjev, da morem od tukaj! Nikomur ne želim tacega življenja in vsacega svarim, naj ne hodi v daljno Brazilijo!”

Na današnji dan leta 1893 je bilo v časniku “Slovenec” objavljeno tudi “Svarilo” deželne vlade Kranjske, naj ljudje ne verjamejo praznim in varljivim obljubam izselitvenih agentov in naj si raje v domovini služijo kruh, kot pa da se prevarani ”pogreznejo v največjo bedo”.

—–

Na današnji dan leta 1904 so v Meithkerjevi galeriji na Dunaju odprli razstavo Kluba slovenskih umetnikov “Sava”. Slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen ter kipar Franc Berneker so po zavračanju v domovini kot nacionalna slikarska skupina razstavljali na Dunaju v upanju, da bo uspeh na tujem domačo javnost prepričal o upravičenosti in pomenu slovenske umetnosti. Dunajska kritika je ob tej razstavi med drugim zapisala: “Nekaj nenavadnega je, s kako globokim občutjem je izražen narodni moment v teh umetninah.”

—–

Slikar samouk  JOŽE  TISNIKAR  se je rodil na današnji dan pred 90-imi leti v Slovenj Gradcu. Slikati je začel, ko je bil obdukcijski pomočnik v slovenjgraški bolnišnici. Z ekspresivno deformacijo figuralnih oblik in s temnimi modro-zelenimi barvami v tehniki oljne tempere je ustvaril vrsto monumentalno pretehtanih slik z motivi iz prosekture (razteleševalnice) z značilnim simbolnim sporočilom. Po upokojitvi leta 1983 je motiviko razširil ter smrtno grozo omilil v meditativnost. Po pretresljivi izrazni moči, motiviki in skoraj ljudski preprostosti je bil  Tisnikar v slovenskem slikarstvu in tudi širše izjemen ustvarjalec.

—–

Filmski in gledališki scenograf arhitekt  NIKO  MATUL  je bil eden izmed najizrazitejših scenografov slovenskih gledališč po drugi svetovni vojni. Rodil se je na današnji dan lpred 90-imi leti v Ljubljani. Prvo samostojno filmsko scenografijo je pripravil za Čapov film “Ne čakaj na maj” leta 1957, oblikoval pa je še približno 250 gledaliških scenografij v vseh slovenskih  stalnih in občasnih gledališčih ter v Operi. Oblikoval je domiselne, arhitektonsko razgibane in impresivne prostore, ki niso bili realistične odslikave sveta, ampak estetsko premišljene stilizacije, pogosto poudarjene z duhovitimi ali ironičnimi detajli. Za filmski in gledališki opus je scenograf Niko Matul prejel več priznanj, med drugim sedem “zlatih aren” puljskega filmskega festivala, Sterijevo nagrado in dvakrat Borštnikovo.