Najstarejši dokument, ki omenja kopališče v Ljubljani, je iz leta 1260. To je listina koroškega vojvode Ulrika, ki je gornjegraškim benediktincem podaril hišo in kopališče v Ljubljani. Datum 9. marec 1537 pa nosi listina, ki omenja kopališče na Novem trgu, v bližini današnjega lokala Zlata ladjica. To naj bi bilo “zgornje kopališče”, “spodnje” pa je bilo nekje na današnjem Vodnikovem trgu. Med Ljubljančani so bila kurjena javna kopališča tako priljubljena, da so v času, ko so jih drugod zaradi širjenja nalezljivih bolezni zapirali, v mestu slavnostno odprli še četrto. V dobi baroka in rokokoja, ko je prišla moda napudranih lic in pričesk, so javna kopališča začela propadati. Puder in voda se pač izključujeta, zato sta bili bogatim ljudem in plemstvu za snago telesa dovolj le mokra brisača in kolonjska voda.
—–
V Avstriji je začel na današnji dan leta 1863 veljati nov tiskovni zakon, ki je ohranil precej členov starega protirevolucijskega represivnega zakona. Med drugim so bile kaznive vse objave, “ki bi se zdele take, da nekoga razžalijo ali osmešijo ali da osramotijo uradni ugled posameznega vladnega organa ali da povzroče za javni mir in red premisleka vredno razburjenje ali da slabijo zaupanje v vlado.” Sankcije za sume takih dejanj niso bile le začasne ali stalne prepovedi izhajanja časopisov, pač pa tudi zaporne in denarne kazni za vpletene.
Zakon je naletel na odpor tudi med slovenskimi založniki in pisci, saj med drugim ni bilo natančneje določeno, kaj je razžalitev in kje je meja med odkritosrčno besedo avtorja in domnevnim žaljenjem. Politik Andrej Einspiler, ki je bil že mesec dni po sprejetju zakona zaradi kritike koroškega deželnega zbora obsojen na 30 dni zapora in denarno kazen, je trdil, da novi tiskovni zakon meri predvsem na opozicijski tisk, ki je moral že poprej “obilno čutiti vso njegovo trdoto.” Že v istem letu so tiskovne pravde prizadele vrsto opozicijskih listov. Med drugim je moral prenehati izhajati Vilharjev “Naprej”, oglobljen pa je bil celo previdni doktor Janez Bleiweis, ki je z urejanjem “Novic” imel sicer največ izkušenj v jadranju med vrtinci in pečinami vladnih tiskovnih predpisov.
—–
Pisatelj in publicist JOŽE KERENČIČ JANKO se je rodil na današnji dan leta 1913 v Jastrebcih pri Kogu. Iz filozofije in pedagogike je diplomiral leta 1937 na ljubljanski filozofski fakulteti. Tam je bil med drugim osrednja osebnost in predsednik levičarskega Akademskega agrarnega kluba “Njiva”. Posvečal se je zlasti problematiki slovenske vasi in o tem napisal tudi sociološki študiji. Zaradi nedogmatskega gledanja na kmečka vprašanja so ga izključili iz komunistične partije, vendar to njegovega revolucionarnega delovanja ni pretrgalo. Leta 1941 je v Slovenskih goricah organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Gestapovci so ga kmalu aretirali in ga novembra 1941 na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili kot talca. Pisateljski dar Jožeta Kerenčiča izpričujeta novela “Mati išče mojstra” in med okupacijo uničen roman “Krmljanec”.
—–
Glasbeni pedagog in skladatelj PAVLE KALAN je znan predvsem po priredbah otroških pesmi in skladb za Orffov instrumentarij. Med študijem na ljubljanski glasbeni akademiji je bil glasbeni redaktor na Radiu Ljubljana, po diplomi iz muzikologije pa so sledila leta pedagoškega dela v Ljubljani, Murski Soboti in Tolminu. Kot skladatelj je ustvarjal enoglasne pesmi z instrumentalno spremljavo, zborovske za različne sestave, klavirske skladbe ter scensko glasbo, kot publicist pa je pisal o pevski in glasbeni vzgoji, o delu z Orffovim instrumentarijem ter o glasbeni pedagogiki. Pavle Kalan se je rodil na današnji dan leta 1929 v Ljubljani.