V 18. stoletju je skozi naše kraje vodilo več glavnih cest. Najpomembnejša je bila povezava Dunaj – Trst. Prek Ljubelja, Podkorena in Jezerskega je bilo mogoče priti na Koroško, prav tako pomembna pa je bila tudi cesta proti Zagrebu in Karlovcu. Vse so se stekale v Ljubljano, od tod pa je bila glavna povezava speljana proti Trstu z odcepoma proti Reki in Gorici. Okoliške kraje so z glavno cesto povezovale ceste nižjih kategorij. Da bi bila vožnja primerna in čim manj škodljiva, je cesarica Marija Terezija na današnji dan leta 1776 izdala posebne predpise. Ti so voznikom prepovedovali nepravilno zaviranje z verigami, vozove s preozkimi platišči, pozimi s preozkimi sanicami na saneh in privezovanje več voz enega za drugim.

Pozneje so dodatno določili še dovoljeno širino koles in opremo vozov, verige je bilo dovoljeno uporabljati le ob hudi poledici, različne ograje in ograde so morale biti od ceste oddaljene vsaj tri čevlje (približno en meter), smeti in drugo nesnago pa je bilo prepovedano metati na cesto in v obcestne jarke.Tudi odtokov teh jarkov ni smel nihče mašiti – to se je namreč pogosto dogajalo ob oranju in krčenju travnikov. Predpisi so še zahtevali, da morajo biti na novo zgrajene hiše oddaljene od ceste najmanj dva sežnja (slabe štiri metre), sicer jih je imela vojska pravico podreti. A ker so bili cesaričini predpisi leta 1843  vnovič objavljeni, je jasno, da jih ljudje kljub strogim kaznim niso preveč upoštevali.

—–

Pisateljica in pesnica PAVLINA  PAJK  se je rodila na današnji dan leta 1854 v Pavíi v Italiji. Obiskovala je uršulinsko samostansko šolo v Gorici in potem več kot dvajset let preživela v Gradcu, Brnu in na Dunaju. Prve pesmi je objavila v mariborski  reviji “Zôra”, leta 1878 pa je izdala samostojno zbirko, ki pa ne kaže večje pesniške nadarjenosti in delno odseva formalizem Josipa Stritarja.

Pavlina Pajk je napisala tudi šest romanov ter po osem novel in povesti.; s takšnim opusom se takrat ni mogla primerjati nobena druga slovenska avtorica. Vendar  njenim pripovedim manjkata epska slikovitost in trdnost zgradbe, polne pa so občutkov in sentimentalnega premišljevanja o življenju. V središču je ženska s svojo plemenitostjo, vztrajnostjo, pogumom in zlasti ljubeznijo; zakon iz ljubezni je namreč izpostavljala kot največjo vrednoto. Sicer pa je veliko prispevala k nastajanju slovenske ženske meščanske povesti in romana.

—–

Zdravnik  BOJAN  ACCETTO  velja za utemeljitelja slovenske in jugoslovanske gerontologie, vede, ki z biološkega in sociološkega vidika raziskuje procese staranja. Na ljubljanski medicinski fakulteti je diplomiral leta 1949, doktoriral pa leta 1971. Sprva je delal na interni kliniki Kliničnih bolnišnic v Ljubljani, do leta 1988 pa je na Interni kliniki Trnovo vodil Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, ustanovljen na njegovo pobudo. Ta je postal ustanova, namenjena preučevanju, zdravljenju in preprečevanju bolezni, povezanih s starostjo, pa tudi vzgoji zdravnikov in drugih zdravstvenih in nezdravstvenih poklicev za delavce na tem področju.

Sicer pa je raziskoval predvsem na področjih tromboze, medicinske rehabilitacije in gerontologije. Bil je tudi profesor za interno medicino na medicinski fakulteti ter za socialno gerontologijo na fakulteti za družbene vede. Med njegovimi pisnimi strokovnimi deli je najpomembnejša knjiga iz leta 1986 z naslovom “Starost in staranje”. Za življenjsko delo je bil Bojan Accetto odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije. Rodil se je na današnji dan leta 1922 v Ljubljani.