Za viteza Erazma Jamskega ali Erazma IV. je znano le, da je bil ubit leta 1484. V virih je bil prvič omenjen šest let prej, ko je dobil deželnoknežje fevde in bil do leta 1482 cesarski oskrbnik v Kamniku. Po nekaterih virih naj bi na cesarjevem dvoru zabodel maršala Papenheima, v Ljubljani pa udaril deželnega upravitelja. Zato je bil zaprt na ljubljanskem gradu, vendar sta z bratom pobegnila v družinski grad Jama pri Postojni. Na cesarjevo povelje so grad začeli oblegati, vendar so ga zasedli šele po izdaji in smrti Erazma Jamskega; ubila ga je topovska krogla. O obleganju gradu in nenavadni smrti viteza Erazma je bilo napisanih več literarnih zgodb.
—–
Kipar HENRIK MIHAEL LŐHR je bil sodobnik najpomembnejšega ljubljanskega baročnega kiparja Francesca Robbe, vendar se njegovo delo močno razlikuje od italijanske smeri, ki je poudarjala lepoto. Gre za kiparstvo v lesu, ki ga zaznamujejo tršati liki ostrih naturalističnih potez in čokatih postav v oblačilih z globokimi, kompaktnimi gubami. Figure kažejo vrsto anatomskih pomanjkljivosti, oblikovane so s samosvojim izrazom in se ne podrejajo ustaljenim baročnim normam.
Med Lőhrovimi deli v Ljubljani so Zveličar in pet drugih kipov za šempetrsko cerkev, heraldični znaki za mestno hišo in šest kipov angelov na srednji orgelski omari v stolnici, njegova dela pa so še v Polhovem Gradcu in na Žalostni gori pri Preserju. Sicer pa si je vseskozi prizadeval za napredek kiparske stroke in nastopal proti kiparjem, ki niso bili včlanjeni v umetniško bratovščino, skrbel za vzgojo mladih kiparjev in leta 1761 predložil cesarici Mariji Tereziji načrt za ustanavljanje umetnostnih akademij po vsem cesarstvu po vzoru Rima. Henrik Mihael Lőhr se je rodil okoli leta 1700 v Ljubljani.
—–
Od leta 1831 do 33 je na Slovenskem potekala abecedna vojna, imenovana tudi črkarska ali abecedna pravda. To je bila jezikovna ali kulturnoliterarna polemika med zagovorniki in nasprotniki metelčice, nove pisave, s katero je jezikoslovec Metelko skušal nadomestiti do tedaj veljavno bohoričico. Najbolj je stališče, da je nova pisava potrebna, zagovarjal Jernej Kopitar. Zahteval je “popoln in razumen črkopis”, ki bi dvajsetim črkam latinice dodal devet novih. Metelko je tako leta 1825 latinici dodal cirilske črke.
Metelčici so se uprli številni jezikoslovci, predvsem zaradi črkopisno-estetskih razlogov. Prešeren je v sonetu o kaši “Zdraharska pravda” novo pisavo ocenil za nepotrebno formalno novost, ki vsebinsko ničesar ne spreminja. Leta 1833 je v črkarsko pravdo odločno posegel tudi Matija Čop. Še istega leta je bila metelčica v šolah prepovedana in črkarska pravda je bila končana.
—–
V Ženevi je na današnji dan leta 1864 šestnajst držav podpisalo prvo ženevsko konvencijo o izboljšanju položaja ranjenih vojakov na bojišču, ki je priznavala nepristranskost zdravstva in enakost ranjencev, ne glede na narodnost. Konvencija je bila sad trdega dela zagnanih aktivistov mednarodne organizacije Rdečega križa, ki opravlja številne in raznovrstne dobrodelne naloge na zdravstvenem in socialnem področju, še posebno pa pomaga žrtvam v vojnah in drugih nesrečah.