Kuga, huda nalezljiva bolezen, je bila strah in trepet srednjega veka, kar nekajkrat pa je pustošila tudi po naših krajih. Ljudje so bili prestrašeni, saj so bili proti njej nemočni in tako jim je ostalo le zaupanje v božjo pomoč. Zato je v tistih časih zraslo veliko novih cerkva, ob križpotjih pa so postavljali kužna znamenja ali kužne stebre kot zahvalo ob koncu epidemije. Večinoma so prikazovala Sveto trojico ali zaščitnike proti kugi: svete Roka, Boštjana, Krištofa in druge; mnoga znamenja so ohranjena še danes.

Po Štajerskem je začela kuga z veliko močjo moriti sredi meseca septembra leta 1680. Takrat so vojaki zastražili meje med deželami, tujec pa je smel potovati le po glavni cesti. Ko je prišel do mesta ali vasi, so med njim in vojaško nadzorno skupino zakurili ogenj in se z vpitjem dogovorili, ali sme naprej ali ne. Tudi če je imel potrdilo, da je zdrav, je moral za šest tednov v karanteno, ki je bila največkrat neudobna koliba.

Na vrhu Ljubelja so si pošto iz Celovca in Beljaka podajali tako, da jo je sel, ki jo je bil prinesel, obesil na dolg drog in jo podal čez mejo kranjski deželni straži. Ta jo je potem še okadila nad brinovim plamenom ali kisovo soparo. Tako so razkuževali tudi vse drugo blago, kovance pa so umivali z milom in soljo. Takratna epidemija kuge ali črne smrti, kot so jo imenovali, je na Štajerskem pojenjala  šele po treh mesecih, torej decembra leta 1680.

—–

Mestna oblast ljubljanska je v zadnjih letih 18. stoletja začela razmišljati o javni razsvetljavi mesta. Zbirali so tudi prostovoljne prispevke zanjo, a tega denarja je bilo bolj malo, saj so Ljubljančani menili, naj za razsvetljavo plačujejo ponočnjaki – dostojni in delavni ljudje so doma že pred nočjo. Pa so nekaj dodali še trgovci in gostilničarji in na novoletni večer leta 1793 je bila Ljubljana prvič javno razsvetljena.

Ker pa so oljne svetilke različnih oblik in izdelav kljub skrbi nadzornika pogosto ugašale, so jih čez nekaj let zamenjali z enotnimi zvončastimi lanternami po dunajskem vzoru. Nove svetilke so prižgali  na današnji dan pred 220-imi leti, stare pa namestili v predmestjih. Sprva so luči gorele do polnoči, razen ob prireditvah, sicer pa so Ljubljano osvetljevali le od 15. septembra do 15. aprila.

—–

Na današnji dan pred 210-imi leti se je v Kranju rodil politik, pisec ter veterinarski in medicinski strokovnjak JANEZ BLEIWEIS. Na Dunaju je doktoriral iz medicine in magistriral iz porodništva, kot profesor veterine in sodne medicine pa je predaval na ljubljanskem liceju. 1842. leta je postal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko – to funkcijo je ohranil do smrti – leto pozneje pa je prevzel  uredništvo njene nove revije “Kmetijske in rokodelske novice”. V njih in tudi drugod je objavil veliko političnih in kulturnih člankov ter strokovnih prispevkov in nasvetov.

Bleiweis je bil zelo delaven in izrazit praktik, trezen in previden ter nasprotnik slehernega radikalizma. V šestdesetih letih 19. stoletja je bil znan in priljubljen politik, vendar pa je proti njegovim kulturnim konceptom, načinu vodenja, kranjski konzervativnosti in nepodjetnosti nastopala vedno glasnejša opozicija, ki je terjala radikalnejšo nacionalno politiko. Sicer pa je bil  Janez Bleiweis najpomembnejša osebnost slovenskega veterinarstva v 19. stoletju.

—–

Leta 1928 se je rodila nova filmska zvezda, ki še dandanes razveseljuje marsikoga – Miki Miška.   Majhen mišek s človeškimi lastnostmi, delo slovitega ameriškega producente, scenarista, režiserja, animatorja in igralca Walta Disneya, Mickey Mouse, je prvikrat nastopil v risanem filmu “Parnik Willie”. Premiera je bila na današnji dan pred 90-imi leti na Broadwayu.