V 16. stoletju so na Slovenskem delovali predvsem tuji zdravniki. Bilo jih je malo, pa še ti so se pritoževali zaradi nizkih cen svojih storitev, zato je ljubljanski mestni svet na podlagi dunajskega cenika na današnji dan leta 1570 sprejel zdravniške tarife, ki so natančno določale cene posameznih storitev. Zapisano je bilo na primer, da plemič, ki živi v Ljubljani, za vsak dan zdravljenja plača 20 krajcarjev (za primerjavo: za liter vina jih je bilo treba odšteti štiri),  premožnejši  meščan  za obisk  na  domu 16 krajcarjev, revnejši pa 12.

Celo bolezni so imele različne cene: nenalezljive in splošne so bile cenejše kot nalezljive ali “neznane”. Posebni predpisi so veljali tudi za sodnomedicinske storitve. Kirug je lahko obduciral truplo samo na ukaz oblasti, po nalogu deželnega fizika (nekakšnega “sanitarnega inšpektorja” v tistih časih) ali na prošnjo sorodstva umrlega.

V ceniku zdravstvenih storitev je bilo še eno zanimivo določilo: “Premožnim bolnikom, ki bi hoteli plačati višjo ceno, kot je določeno s tem predpisom, se dovoljuje, da to store”, nikjer pa ni bilo omenjeno, kaj naj naredijo tisti bolniki, ki ne zmorejo poravnati osnovne cene zdravljenja.

—–

Na današnji dan leta 1914 se je na Vrholah pri Slovenski Bistrici rodil geograf in zgodovinar  JULIJ  TITL.  Po končanem učiteljišču v Mariboru je sprva poučeval, med narodnoosvobodilnim bojem je bil aktivist Osvobodilne fronte in politični komisar v Šercerjevi brigade,  po koncu vojne pa je diplomiral iz zgodovine in geografije ter leta 1964 doktoriral na ljubljanski filozofski fakulteti. Bil je predavatelj na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, nato pa ravnatelj Pokrajinskega arhiva v Kopru.

V ospredju njegovega znanstvenoraziskovalnega dela je bilo preučevanje geografskih značilnosti agrarne pokrajine in družbenih problemov podeželja, zlasti na Koprskem; v več knjigah pa je preučeval tudi ledinska imena. Zaradi izvirnih prispevkov o mediteranski oziroma primorski kulturni pokrajini je  Julij Titl leta 1990 postal član Mediteranske akademije znanosti in umetnosti v Neaplju, dve leti pozneje pa njen častni konzul v Sloveniji.

—–

 IGNACIJ  ŽITNIK   je končal bogoslovje, v Rimu doktoriral iz rimskega prava in leta 1910 postal stolni kanonik v Ljubljani. Ukvarjal se je tudi s časnikarstvom; od leta 1887 do 1909 je bil odgovorni urednik Slovenca, vodilnega časopisa političnega katolicizma na Slovenskem. Žitnik je pisal zlasti o dogajanju na Balkanskem polotoku, južnoslovanskem vprašanju ter o gospodarskih, kulturnih in socialnih temah. Bil je član levega krila Slovenske ljudske stranke; kot dolgoletni poslanec kranjskega deželnega in državnega zbora se je v zadnjem desetletju 19. in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja zavzemal za pravice Slovencev in njihove gospodarske koristi. V vodstvu Slovenske ljudske stranke je bil Ignacij Žitnik med najbolj sposobnimi, razgledanimi in delovnimi politiki in odločno jugoslovansko usmerjen. Rodil se je na današnji dan leta 1857 na Fužini pri Grosupljem.

—–

Na današnji dan leta 1880 se je v Taboru pri Žalcu rodil  teolog, klasični filolog in zgodovinar  FRANC  KSAVER  LUKMAN. Iz teoloških in filozofskih ved je doktoriral na gregorijanski univerzi v Rimu. V letih od 1908 do 1929 je bil profesor moralne teologije na bogoslovnem učilišču v Mariboru,  do leta 1952 pa je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval dogmatiko, dogemsko zgodovino in patrologijo (znanost o nauku in življenju cerkvenih očetov).

Urejal je tudi Slovenski biografski leksikon in zanj napisal več kot sto življenjepisov. Med drugim je bil v letih 1926/27 rektor ljubljanske univerze, pozneje je postal član Slovenske aklademije znanosti in umetnosti, podeljen pa mu je bil tudi naslov apostolski protonotar. Strokovnjak za starokrščansko slovstvo in zgodovino Cerkve Franc Ksaver Lukman je bil tudi tenkočuten prevajalec spisov cerkvenih očetov.