Družina švedskih podjetnikov Tönnies je v Ljubljani delovala v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Njen začetnik, Gustav Johann Ludvik, se je rodil na današnji dan leta 1814 v Nemčiji. Kot izučen tesar je delal v nekaterih evropskih deželah, leta 1846 pa je v Ljubljani odprl tesarsko podjetje in ga postopno razširil na celotno gradbeništvo; pozneje je kupil še nekaj kamnolomov ob tržaški obali, strojne delavnice in livarne v Ljubljani ter odprl opekarno v Kosezah. Vodil je številna dela pri graditvi južne in gorenjske železnice, med drugim zgradil ljubljansko glavno pošto, sodno palačo, Kozlerjevo pivovarno, Mladiko, stavbo današnje pravne fakultete ter nekaj stanovanjskih zgradb, med temi tudi palačo župana Ivana Hribarja v Tavčarjevi ulici.

Po potresu leta 1895 so Tönniesova podjetja, ki so jih vodili že njegovi sinovi, sodelovala pri prenovi Ljubljane po Fabianijevih načrtih, postavila pa so tudi most čez Ljubljanico pri Tranči; ta je bil pozneje prestavljen v Moste in dobil ime “mrtvaški most”, po ponovni selitvi pa zdaj povezuje Prule in Krakovski nasip.

Zaradi zaslug Gustava Tönniesa pri razvoju Ljubljane so park ob Koseškem bajerju, kjer sta bili nekdaj Tönniesova opekarna in glinokop, danes pa tam stoji še takratna upravna zgradba, junija leta 2017 imenovali po njem.

—–

Ena starejših oblik sezonskega preseljevanja Slovencev na Dunaj so bili  kostanjarji, ki so prihajali zlasti z velikolaškega, ribniškega in kočevskega območja. Sezona peke kostanjev je trajala od 1. oktobra do konca marca naslednjega leta. V petdesetih letih 19. stoletja je bila med približno tisoč registriranimi kostanjarji na Dunaju skoraj polovica Slovencev. Čeprav kostanjarskih hišic takrat še niso poznali, so kostanj na ulicah in trgih pekli od jutra do večera ob vsakem vremenu.

Na današnji dan leta 1895 pa je mesto s predpisom omejilo delovni čas ob nedeljah na šest ur, saj je bilo spoštovanje nedelje kot prostega dneva in dneva za versko dejavnost v tistem času še sveta stvar. Ta omejitev je povzročila pritožbe kostanjarjev – ti so pekli tudi jabolka in krompir – saj je bila prodaja ob nedeljah najboljša. Oblasti so podaljšan prodajni čas dovolile  le zadnjo nedeljo pred božičem ter v parku Prater. Po koncu sezone so se slovenski kostanjarji povečini vrnili domov, ostali pa so predvsem Ribničani, ki so do naslednjega oktobra prodajali suho robo, saj so imeli nekateri svoje delavnice kar na Dunaju.

—–

VIDA  LASIČ  je kot študentka elektrotehnike od leta 1941 delala v radijskem sektorju Osvobodilne fronte ter od novembra istega leta do aprila 1942 sodelovala pri ilegalni radijski postaji Kričač, ki se je oglašala iz vsaj 23-ih stanovanj ali zgradb v Ljubljani; v tistem času je bil Kričač edini medij za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi.

Po prenehanju oglašanja Kričača je  delala v partizanskih radijskih delavnicah, pozneje pa se je vrnila v Ljubljano ter vzpostavila radijsko zvezo med ljubljansko Osvobodilno fronto in glavnim štabom na osvobojenem ozemlju. Oktobra leta 1944 jo je gestapo odkril in zaprl, vendar kljub mučenju ni ničesar izdala. Maja leta 1945 je s sodelavci usposobila studio Radia Ljubljana, ki so ga pred umikom razdejali Nemci, in sodelovala pri oddajanju prve radijske oddaje v osvobojeni Ljubljani. Po diplomi na tehniški fakulteti leta 1948 je pri inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko vodila poskusno proizvodnjo posebnih elektronskih elementov s področja vakuumskih tehnologij. Vida Lasič se je rodila na današnji dan leta 1920 v Zagorju ob Savi.