Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družina švedskih podjetnikov Tönnies je v Ljubljani delovala v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Njen začetnik, Gustav Johann Ludvik, se je rodil na današnji dan leta 1814 v Nemčiji. Kot izučen tesar je delal v nekaterih evropskih deželah, leta 1846 pa je v Ljubljani odprl tesarsko podjetje in ga postopno razširil na celotno gradbeništvo; pozneje je kupil še nekaj kamnolomov ob tržaški obali, strojne delavnice in livarne v Ljubljani ter odprl opekarno v Kosezah. Vodil je številna dela pri graditvi južne in gorenjske železnice, med drugim zgradil ljubljansko glavno pošto, sodno palačo, Kozlerjevo pivovarno, Mladiko, stavbo današnje pravne fakultete ter nekaj stanovanjskih zgradb, med temi tudi palačo župana Ivana Hribarja v Tavčarjevi ulici.
Po potresu leta 1895 so Tönniesova podjetja, ki so jih vodili že njegovi sinovi, sodelovala pri prenovi Ljubljane po Fabianijevih načrtih, postavila pa so tudi most čez Ljubljanico pri Tranči; ta je bil pozneje prestavljen v Moste in dobil ime “mrtvaški most”, po ponovni selitvi pa zdaj povezuje Prule in Krakovski nasip.
Zaradi zaslug Gustava Tönniesa pri razvoju Ljubljane so park ob Koseškem bajerju, kjer sta bili nekdaj Tönniesova opekarna in glinokop, danes pa tam stoji še takratna upravna zgradba, junija leta 2017 imenovali po njem.
—–
Ena starejših oblik sezonskega preseljevanja Slovencev na Dunaj so bili kostanjarji, ki so prihajali zlasti z velikolaškega, ribniškega in kočevskega območja. Sezona peke kostanjev je trajala od 1. oktobra do konca marca naslednjega leta. V petdesetih letih 19. stoletja je bila med približno tisoč registriranimi kostanjarji na Dunaju skoraj polovica Slovencev. Čeprav kostanjarskih hišic takrat še niso poznali, so kostanj na ulicah in trgih pekli od jutra do večera ob vsakem vremenu.
Na današnji dan leta 1895 pa je mesto s predpisom omejilo delovni čas ob nedeljah na šest ur, saj je bilo spoštovanje nedelje kot prostega dneva in dneva za versko dejavnost v tistem času še sveta stvar. Ta omejitev je povzročila pritožbe kostanjarjev – ti so pekli tudi jabolka in krompir – saj je bila prodaja ob nedeljah najboljša. Oblasti so podaljšan prodajni čas dovolile le zadnjo nedeljo pred božičem ter v parku Prater. Po koncu sezone so se slovenski kostanjarji povečini vrnili domov, ostali pa so predvsem Ribničani, ki so do naslednjega oktobra prodajali suho robo, saj so imeli nekateri svoje delavnice kar na Dunaju.
—–
VIDA LASIČ je kot študentka elektrotehnike od leta 1941 delala v radijskem sektorju Osvobodilne fronte ter od novembra istega leta do aprila 1942 sodelovala pri ilegalni radijski postaji Kričač, ki se je oglašala iz vsaj 23-ih stanovanj ali zgradb v Ljubljani; v tistem času je bil Kričač edini medij za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi.
Po prenehanju oglašanja Kričača je delala v partizanskih radijskih delavnicah, pozneje pa se je vrnila v Ljubljano ter vzpostavila radijsko zvezo med ljubljansko Osvobodilno fronto in glavnim štabom na osvobojenem ozemlju. Oktobra leta 1944 jo je gestapo odkril in zaprl, vendar kljub mučenju ni ničesar izdala. Maja leta 1945 je s sodelavci usposobila studio Radia Ljubljana, ki so ga pred umikom razdejali Nemci, in sodelovala pri oddajanju prve radijske oddaje v osvobojeni Ljubljani. Po diplomi na tehniški fakulteti leta 1948 je pri inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko vodila poskusno proizvodnjo posebnih elektronskih elementov s področja vakuumskih tehnologij. Vida Lasič se je rodila na današnji dan leta 1920 v Zagorju ob Savi.
6270 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Družina švedskih podjetnikov Tönnies je v Ljubljani delovala v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Njen začetnik, Gustav Johann Ludvik, se je rodil na današnji dan leta 1814 v Nemčiji. Kot izučen tesar je delal v nekaterih evropskih deželah, leta 1846 pa je v Ljubljani odprl tesarsko podjetje in ga postopno razširil na celotno gradbeništvo; pozneje je kupil še nekaj kamnolomov ob tržaški obali, strojne delavnice in livarne v Ljubljani ter odprl opekarno v Kosezah. Vodil je številna dela pri graditvi južne in gorenjske železnice, med drugim zgradil ljubljansko glavno pošto, sodno palačo, Kozlerjevo pivovarno, Mladiko, stavbo današnje pravne fakultete ter nekaj stanovanjskih zgradb, med temi tudi palačo župana Ivana Hribarja v Tavčarjevi ulici.
Po potresu leta 1895 so Tönniesova podjetja, ki so jih vodili že njegovi sinovi, sodelovala pri prenovi Ljubljane po Fabianijevih načrtih, postavila pa so tudi most čez Ljubljanico pri Tranči; ta je bil pozneje prestavljen v Moste in dobil ime “mrtvaški most”, po ponovni selitvi pa zdaj povezuje Prule in Krakovski nasip.
Zaradi zaslug Gustava Tönniesa pri razvoju Ljubljane so park ob Koseškem bajerju, kjer sta bili nekdaj Tönniesova opekarna in glinokop, danes pa tam stoji še takratna upravna zgradba, junija leta 2017 imenovali po njem.
—–
Ena starejših oblik sezonskega preseljevanja Slovencev na Dunaj so bili kostanjarji, ki so prihajali zlasti z velikolaškega, ribniškega in kočevskega območja. Sezona peke kostanjev je trajala od 1. oktobra do konca marca naslednjega leta. V petdesetih letih 19. stoletja je bila med približno tisoč registriranimi kostanjarji na Dunaju skoraj polovica Slovencev. Čeprav kostanjarskih hišic takrat še niso poznali, so kostanj na ulicah in trgih pekli od jutra do večera ob vsakem vremenu.
Na današnji dan leta 1895 pa je mesto s predpisom omejilo delovni čas ob nedeljah na šest ur, saj je bilo spoštovanje nedelje kot prostega dneva in dneva za versko dejavnost v tistem času še sveta stvar. Ta omejitev je povzročila pritožbe kostanjarjev – ti so pekli tudi jabolka in krompir – saj je bila prodaja ob nedeljah najboljša. Oblasti so podaljšan prodajni čas dovolile le zadnjo nedeljo pred božičem ter v parku Prater. Po koncu sezone so se slovenski kostanjarji povečini vrnili domov, ostali pa so predvsem Ribničani, ki so do naslednjega oktobra prodajali suho robo, saj so imeli nekateri svoje delavnice kar na Dunaju.
—–
VIDA LASIČ je kot študentka elektrotehnike od leta 1941 delala v radijskem sektorju Osvobodilne fronte ter od novembra istega leta do aprila 1942 sodelovala pri ilegalni radijski postaji Kričač, ki se je oglašala iz vsaj 23-ih stanovanj ali zgradb v Ljubljani; v tistem času je bil Kričač edini medij za obveščanje protifašistične javnosti v Evropi.
Po prenehanju oglašanja Kričača je delala v partizanskih radijskih delavnicah, pozneje pa se je vrnila v Ljubljano ter vzpostavila radijsko zvezo med ljubljansko Osvobodilno fronto in glavnim štabom na osvobojenem ozemlju. Oktobra leta 1944 jo je gestapo odkril in zaprl, vendar kljub mučenju ni ničesar izdala. Maja leta 1945 je s sodelavci usposobila studio Radia Ljubljana, ki so ga pred umikom razdejali Nemci, in sodelovala pri oddajanju prve radijske oddaje v osvobojeni Ljubljani. Po diplomi na tehniški fakulteti leta 1948 je pri inštitutu za elektrotehniko in vakuumsko tehniko vodila poskusno proizvodnjo posebnih elektronskih elementov s področja vakuumskih tehnologij. Vida Lasič se je rodila na današnji dan leta 1920 v Zagorju ob Savi.
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Bančnik pomagal generalu Maistru "Pri nas je takšno leglo vsestransko zajedalskih duš, da za državni grb predlagam uš" »Pevec magičnega eksistencializma«
Skladatelj, ki je Zdravljici dal melodijo Ustanovitelj inštituta za antropologijo Prvi slovenski metropolit
Prvi slovenski časopisni urednik pred sodiščem Poplave v Ljubljani Začetki Teritorialne obrambe
Ustvarjalna moč iz dediščine secesije in simbolizma Kipar, ki je ustvarjal na Koroškem Narodni svet za Štajersko
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja Ustvarjalec številnih javnih spomenikov
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Pripadnik ravnogorskega četniškega gibanja
Gasilski vojvoda v Metliki Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Neveljaven email naslov