Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Vzpon celjske plemiške rodbine, »Avstrijski Rembrandt« in njegova dela na Slovenskem, Jakob Aljaž prvi učitelj obetavnemu glasbeniku, fizik, poznavalec področja velemolekul

25. septembra 1396 je bila pri Nikopolju v današnji Bolgariji  bitka  med  ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim  in turškim sultanom Bajazitom prvim.  Končala se  je z zmago Turkov. V zgodovino pa se je zapisala tudi, da je celjski grof Herman II. iz valov Donave rešil kralja Sigismunda, svojega poznejšega zeta in  za nagrado dobil Varaždin in Zágorje ter tako postal zágorski grof. S tem in nekaterimi poznejšimi dejanji so se Celjski uveljavili kot pomemben dejavnik tedanje evropske politike, med obema dinastijama je prišlo do povezav, ki so trajale vse do njunega izumrtja.  Tudi pozneje je Herman II. večkrat pomagal kralju Sigismundu, kot na primer leta 1401, ko ga je rešil iz ujetništva upornih ogrskih plemičev. Prijateljstvo sta še dodatno potrdila leta 1405, ko je Sigismund poročil hčer Hermana II., Barbaro Celjsko.  Zveza s kraljem in po letu 1414 tudi nemškim cesarjem Sigismundom je Celjskim okrepila ugled in moč, kar pa ni bilo po godu Habsburžanom, ki so  imeli v podalpskem prostoru tako imenovane Notranje Avstrije svoje načrte.
Spori med rivali so dosegli vrhunec 30. novembra 1436, ko je takrat že cesar Sigismund Luksemburški v praškem Starem mestu poknežil Friderika II. Celjskega in njegovega sina Ulrika II. S tem so bile celjska, ortenburška in šternberška grofija povzdignjene v kneževino rimsko nemškega cesarstva.

Avstrijski slikar Johan Martin Schmid, po svojem rojstnem kraju imenovan tudi Kremser- Schmidt, je bil v naši umetnosti v dobi izzvenevanja baroka zelo vplivna osebnost. Na Slovenskem se je ohranilo približno petdeset njegovih podob, v ljudski zavesti pa je postal skoraj domač slikar, čeprav je v naših krajih slikal le nekaj let. Na Slovenskem so znane Kremser - Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, pri Sveti Marjeti v Dolu, pri Svetem Jerneju v Slovenski Bistrici ter stenska slika v nekdanji hiši Gabriela Gruberja v Ljubljani. Podobe v Gruberjevi kapelici je v poznih sedemdesetih letih naslikal na licu mesta, saj gre za oljne stenske poslikave, podobe za Velesovo in Gornji Grad pa je naslikal v delavnici v Steinu. Gre za slike velikih formatov, umeščene v oltarje okvirnega tipa, v katerih je slika prevladujoča likovna sestavina. Johan Martin Schmid, ki mu rečejo tudi avstrijski Rembrandt, se je rodil leta 1718 v umetniški družini v Grafenwörthu, večji del življenja pa je živel in vodil slikarsko delavnico v Steinu, oba kraja sta v bližini Kremsa ob Donavi.

Skladatelj in organist Ignacij Hladnik je prvo glasbeno znanje dobil v domačih Križah pri Tržiču, kjer je v času svojega otroštva kot župnik služboval Jakob Aljaž. Ta ga je nagovoril za vpis v dvoletno orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je vodil Anton Foerster. S štirinajstimi leti je napisal svojo prvo skladbo za mešani zbor in oktobra 1881 dobil službo organista v Stari Loki, kjer je deloval osem let, pozneje pa je 42 let deloval v Novem mestu. Tam je bil poleg službe kapiteljskega organista še pevovodja pri frančiškanih, v novomeški gimnaziji, grmski kmetijski šoli, dolenjskem pevskem društvu in društvu rokodelskih pomočnikov. Poučeval je na Glasbeni matici in dodatno zasebno še na svojem domu. Hladnik je bil tudi tisti, ki je mladega Novomeščana Marjana Kozino usmeril v študij glasbe. Večino glasbenih del v latinskem jeziku je skladal za liturgične namene. Njegove cerkvene pesmi v slovenskem jeziku so med verniki zelo priljubljene, te so med drugimi: Marija skoz' življenje, Bodi nam pozdravljena, Angelsko petje, Usmiljeni Jezus, Večerni zvon, Je mrak končan in druge.

V arhivu posebnih zbirk Boga Komelja v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu hranijo bogato zapuščino 837 Hladnikovih glasbenih rokopisov, ki so še »neodkriti biseri« in bogastvo novomeške kulturne dediščine. Skladatelj in organist Ignacij Hladnik se je rodil leta 1865 v Križah pri Tržiču.

Leta 1908 se je v Ljubljani rodil Anton Peterlin, eden najpomembnejših slovenskih fizikov. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je izpopolnjeval v Berlinu in na Planckovem inštitutu. Že v disertaciji se je usmeril na področje velemolekul. Doktoriral je leta 1938 v Berlinu in po koncu vojne postal redni profesor fizike na univerzi v Ljubljani. S svojim delom pri preučevanju velemolekul je uresničil pobudo Borisa Kidriča in ustanovil Fizikalni inštitut (sedanji Inštitut Jožefa Štefana) ter bil njegov prvi vodja. Leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
O nadvse uspešnem pedagoškem, organizacijskem in raziskovalnem delu s pomembnimi rezultati na področju temeljnih raziskav ter tehnoloških aplikacij Antona Peterlina govorijo številna visoka priznanja, ki jih je prejel. Med njimi so: Prešernova nagrada, Binghamova medalja, nagrada Ameriške fizikalne družbe, Kidričeva nagrada, imenovanja v tri znanstvene akademije in imenovanje za častnega člana ljubljanske univerze.
—–