Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prvi muzej na prostem, Goriški slavček, Ciril – Metodova šola pri Svetem Jakobu v Trstu, najmodernejši kinematograf v državi

Zasluge za postavitev prvega muzeja na prostem pri nas pripisujemo duhovniku in zgodovinarju Simonu Povodnu.  Pred 190 leti, ko je bil kaplan na Ptuju, je dal namreč vzidati do tedaj znane rimske spomenike v ptujski Mestni stolp in tako ustvaril prvi muzej na prostem na Slovenskem. Napisal je tudi več kot 30 del v nemščini; večina jih je ohranjena v rokopisih v Gradcu, Mariboru in na Ptuju. V njih je  obravnaval zgodovino od rimskih časov do dobe, v kateri je živel, ter zgodovino župnij, samostanov, plemiških družin, varstvo spomenikov, šolstvo in gospodarstvo. Simon Povoden se je rodil na današnji dan leta 1753 na Vrhovcih pri Svetem Juriju ob Pesnici.

Leta 1844 se je na Vrsnem pri Kobaridu rodil duhovnik, pesnik in prevajalec Simon Gregorčič. Čeprav je želel študirati klasično filologijo, je zaradi pomanjkanja denarja in na željo staršev postal duhovnik. Bil je telesno in duševno občutljiv in nagnjen k melanholiji. Poeziji se je posvetil že v gimnaziji, ustvarjalni vrh pa je dosegel med službovanjem v Kobaridu in Braniku. Zbirka “Poezije”, izšla je leta 1882, je bila deležna velike pozornosti in odobravanja liberalnih kritikov, škof Anton Mahnič pa jo je obsodil zaradi dogmatične neustreznosti nekaterih pesmi. Simon Gregorčič je naš največji lirik med Jenkom in moderno. Z naivno čustvenostjo je osvežil romantično poezijo v obdobju, ki se je začelo nagibati v realizem.

Leta 1888 so v tržaški delavski četrti svetega Jakoba slavnostno odprli Ciril-Metodovo šolo. Z njo so tržaški Slovenci po dolgoletnih prizadevanjih končno dobili šolo v maternem jeziku tudi v samem mestu, kjer je bila zaradi stoletnega množičnega doseljevanja iz širšega zaledja skoncentrirana večina slovenskega prebivalstva v Trstu.
Dotlej je slovenski šoli nasprotovala italijanska nacionalistična elita, saj je krčevito branila ekskluzivizem italijanske šole, ki je bila sredstvo proti »slavizaciji« in zagotovilo italijanske podobe Trsta. Mestni otroci slovenskih staršev so lahko tako obiskovali le italijansko šolo, kar je pospeševalo narodno asimilacijo. Začetki nove šole v središču mesta so bili težavni, ne samo zaradi neprimernih prostorov, pač pa tudi s pravnega vidika, saj so nastajali zapleti z imenovanjem učnega osebja in s samim statusom šole. Kljub temu je v prvem šolskem letu prvi razred dokončalo in opravilo zaključne izpite 41 dečkov in 33 deklic. V naslednjih letih je šentjakobska Ciril-Metodova šola hitro rasla in kmalu postala pravi pojem slovenskega izobraževanja v Trstu. Po prvem desetletju dela je premogla 8 razredov s 550 učenci, sredi svetovne vojne, ko je pridobila status meščanske šole in pred tem še najlepše in najmodernejše šolsko poslopje v mestu, je vanjo in v njene podružnice zahajalo skoraj dva tisoč učencev.
Šola je tako postala pomembno središče organiziranega slovenskega življenja v mestu, ki je bilo po številu prebivalcev največje slovensko mesto in hkrati pomembno kulturno središče. Ciril-Metodova šola v Trstu je svoje neprecenljivo poslanstvo opravljala vse do prisilne fašistične ukinitve pred devetdesetimi leti.

V palači Ljubljanski dvor v Kolodvorski ulici v Ljubljani, so na današnji dan leta 1923 slovesno odprli kino »Ljubljanski dvor«; to je bil tedaj največji in najlepši kinematograf v južnoslovanski državi in na Balkanu. Dvorana je imela 520 sedežev, projektor Kinematik pa je bila tedaj najmodernejša filmska aparatura. Predstave je glasbeno spremljal ansambel šestih godbenikov. Deset  let po odprtju – torej leta 1933 – pa so v kinu »Ljubljanski dvor« predvajali že prvi zvočni film  z naslovom »Črna smrt«.