Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Anton Ingolič (1907 – 1992) – socialni realist izpod Pohorja, začetnik novoromantičnih slogovnih smeri v glasbi, družbeno angažirana defektologinja – žrtev montiranega političnega procesa, Splošno žensko društvo

Skladatelj in pesnik Fran Serafin Vilhar je v Pragi končal orglarsko šolo ter nato deloval kot kapelnik, zborovodja in zasebni glasbeni učitelj v več hrvaških mestih, od leta 1891 v Zagrebu. Tu je bil med drugim ravnatelj pevskega zbora v cerkvi svetega Marka ter glasbeni učitelj v zgornjem plemiškem kolegiju. Bil je zelo ploden skladatelj, saj je zapustil kakih tristo skladb, približno toliko pa je tudi ljudskih napevov, ki jih je zbral po raznih krajih in jih delno uporabil v svojih skladbah. Slogovno je bil na meji med zgodnjo in pozno romantiko; bil je prvi Slovenec, ki se je približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegovo glasbo označujejo sveža in všečna melodija, bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Fran Serafin Vilhar, ki ga hrvaška muzikologija šteje za najpomembnejšega skladatelja nehrvaškega rodu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, se je rodil leta 1852 v Senožečah pri Postojni.

Leta 1892 se je v Ljubljani rodila publicistka, defektologinja in politična delavka Angela Vode. Po specializaciji za poučevanje duševno prizadetih otrok je pred 100 leti začela poučevati na posebni šoli v Ljubljani. Večji del življenja je javno delovala, predavala na zborovanjih, tečajih in po radiu, pisala knjige in bila dejavna članica različnih ženskih organizacij. Eno izmed njenih najpomembnejših del je knjiga “Žena v sedanji družbi” iz leta 1934. Vsebuje prvo temeljno feministično analizo družbenega položaja ženske na Slovenskem in eno izmed prvih opozoril na nevarnost fašizma. Iz njene knjige Skriti spomin je znan dialog s somišljenikom iz vrst slovenskih komunistov Tonetom Tomšičem še iz časa Hitlerjevega paktiranja s Stalinom. Vodetova je Tomšiča opozorila, da Stalin sklepa s Hitlerjem politične kupčije tudi na račun Slovencev, Tomšič, zaverovan v kult sovjetskega partijskega voditelja, ji je odvrnil: »Angela, če dvomiš o Stalinovi modrosti, si kot komunistka izgubljena ...« Med vojno je bila pol leta v taborišču Ravensbrück. Leta 1947 so jo na zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu v Ljubljani obsodili na 20 let prisilnega dela, vendar so jo po šestih letih izpustili. Posthumno je bila ta sodba leta 1991 razveljavljena.

V začetku leta 1901 so v Ljubljani ustanovili Splošno žensko društvo. Notranje ministrstvo ga je potrdilo na današnji dan istega leta in kmalu je postalo osrednja slovenska ženska organizacija. Pri obravnavi ženskega vprašanja v Sloveniji se je tako začelo novo obdobje, saj je, delno že s prvim ženskim časopisom “Slovenka”, ki so ga začeli izdajati leta 1897 v Trstu, in potem z društvi, prizadevanje za emancipacijo žensk prešlo iz moških v ženske roke.

5. januarja 1907 se je na Spodnji Polskavi rodil pisatelj Anton Ingolič, eden od predstavnikov novega slovenskega realizma. //Posnetek: pisatelj govori o svojem otroštvu v domači vasi//. Po maturi v Mariboru je študiral francoščino na Sorboni v Parizu, leta 1931 pa je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti. Med vojno so ga Nemci z družino izgnali v Srbijo, po vrnitvi pa je spet opravljal profesorski poklic. Ingolič je ostal vseskozi zvest svoji stilni usmeritvi, širil pa je vsebinski razpon svoje proze: od začetne ožje, predvsem štajerske in koroške območne tematike na mestno okolje, k našim izseljencem in celo v zgodovino. Anton Ingolič je bil ob Francetu Bevku in Tonetu Seliškarju tudi eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino. Leta 1949 in 1978 je dobil Prešernovo nagrado.