Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Berta Bojetu Boeta (1946-1997) prva dobitnica kresnika, »Kako bit όčeš poet in ti pretežkό je v prsih nosít al pekel, al nebo!«, naša najstarejša revija, ki še vedno izhaja, zapisan figuraliki, tihožitjem in portretom

Danes je naš kulturni praznik, v spomin na leta 1849 umrlega največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna imenovan tudi Prešernov dan. 8. februar je za kulturni praznik 1. februarja leta 1945 razglasilo predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Leto pozneje – pred 75-imi leti – je bil slavnostni govornik na Prešernovi proslavi pesnik Oton Župančič. Posnetek. Tudi samostojna slovenska država je praznik ohranila in ga pred 30-imi leti razglasila za dela prost dan. Prešerna se spomnimo vsaj še na »ta veseli dan kulture« – 3. decembra, ko se je (leta 1800) rodil v Vrbi na Gorenjskem. Komaj osemleten je moral zapustiti rojstno vas. Preselil se je k stricu Jožetu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem. Ta ga je prvi dve leti poučeval sam, nato ga je vpisal v realko v Ribnici. Prešeren je bil priden in nadarjen, zato je zlahka izpolnjeval šolske obveznosti. Bil je med najboljšimi učenci, vpisan tudi v zlato knjigo. Kot pesnik se je prvič pojavil v javnosti razmeroma pozno, šele leta 1827, ko je v Ilirskem listu objavil pesem Dekletom. V njej je ošvrknil prevzetno Zaliko, hčer iz Dolenčeve krčme, v katero sta zahajala s prijateljem Andrejem Smoletom.
Prešeren je na Čopov nasvet začel uvajati romanske pesniške forme, pisati v tercinah in stancah. Zložil je prve sonete in s tem odprl slovenski poeziji nove prostore. V ljubezni nedostopna Julija Primic je postala ena glavnih muz njegove poezije. V svojem zadnjem pesniškem obdobju je napisal dela, kot so Judovsko dekle, Orglar, Od železne ceste, V spomin Matiji Čopu in Neiztrohnjeno srce, ki je nekakšen pesnikov labodji spev. Veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Tistega dne, ko so na Dunaju dovolili, da se natisnejo, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto v Kranju. Tam je nekaj več kot dve leti pozneje umrl.

V uvodu prve številke mesečne revije Planinski vestnik, najstarejše slovenske revije, ki še vedno izhaja, piše: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike.« Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele, v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, izraz splošnih razmer in doživljanja gora. Planinski vestnik je tudi najpopolnejši planinski arhiv, saj od začetkov Slovenskega planinskega društva tako rekoč ni ostalo dokumentarnega gradiva. Ko so leta 1958 pogoreli prostori Planinske zveze Slovenije na Likozarjevi ulici v Ljubljani, je z njimi zgorel tudi več kot 60 let star arhiv.

Slikar in ilustrator Janez Vidic je del 2. svetovne vojne je preživel v taboriščih in takrat se je tudi prvič resneje lotil ilustriranja. V tistem obdobju je z osmimi celostranskimi ilustracijami opremil partizansko izdajo Prešernove Zdravljice. Po vojni se je zaposlil kot vzorčni slikar v tekstilni tovarni Svila v Mariboru. Leta 1950 je diplomiral na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, izpopolnjeval pa se je pri Slavku Pengovu. Po nekajletnem pedagoškem delu, ko je bil med drugim tudi učitelj risanja v Slovenski Bistrici, je postal tehnični urednik pri mariborski založbi Obzorja in likovni opremljevalec njenih knjig. V tem času se je začel tudi temeljito ukvarjati s slikanjem štajerske pokrajine in ljudi. Ti motivi so mu bili še posebno ljubi, v kraju Dragotinci v Slovenskih goricah si je v domačiji, kriti s slamo, uredil letni atelje in v njem preživel veliko ustvarjalnega časa. Slikar in ilustrator Janez Vidic se je rodil leta 1923 v Ljubljani.

Pesnica, pisateljica in gledališka igralka Berta Bojetu je bila ena izmed nosilnih igralk Lutkovnega gledališča Ljubljana ter soustanoviteljica Koreodrame, avantgardnega gledališča, ki je močno zaznamovalo takratno gledališko sceno. Prav z njim je leta 1987 na Borštnikovem srečanju dobila posebno diplomo za igro, leto pozneje pa je izšla še njena druga pesniška zbirka Besede iz hiše Karlstein. V tej zbirki je mistika njene pisane govorice še izrazitejša, njene metafore ptičev, sester, kamna in krša pa so že nakazale njen v prozo usmerjeni svet. Njen prvi roman Filio ni doma je izšel leta 1990, leta 1995 pa še drugi, Ptičja hiša. Prvi je bil ena najbolj izposojanih knjig v knjižnicah, za drugega, ki ga je po večini napisala v obdobju bivanja v Jeruzalemu, pa je leta 1996 kot prva ženska dobila nagrado kresnik. Njena postmoderna in močno poetična govorica in slog sta bila že predmet številnih študij, med drugim na univerzi na Dunaju in univerzi Columbia v New Yorku. Berta Bojetu se je rodila na današnji dan pred 75-imi leti v Mariboru.