Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Jutro cvetne nedelje leta 1941 prineslo vojno, ena vodilnih igralk medvojnega gledališča, Ptuj dobil prvi časopis v slovenskem jeziku, črnih koz v Slovenijo ni bilo

Gledališka igralka Ema Starc je sprva igrala v ljubljanskih gledališčih, leta 1924 pa je bila angažirana v Narodnem gledališču v Mariboru; tam je nastopala tudi v operetah. Tik pred drugo svetovno vojno je prišla v ljubljansko Dramo, pozneje pa se je pridružila partizanom in postala ena vodilnih igralk Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Po vojni je bila do leta 1960 redna članica slovenskega poklicnega gledališča v Trstu. Kot karakterni igralki so ji najbolj ustrezale vloge krepkih, naravnih žensk, ki jih je igrala skoraj naturalistično. Rodila se je pred 120-imi leti v Sežani.

Leta 1919 je na Ptuju začel izhajati prvi slovenski časopis v novi Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ptujski list. Urejal ga je tedanji ptujski gimnazijski profesor, klasični filolog in prevajalec Anton Sovre, ki je vse do leta 1926 poučeval na ptujski gimnaziji, pozneje pa zaslovel kot največji slovenski prevajalec grških antičnih del, po katerem je danes poimenovana Sovretova nagrada – najvišje priznanje za književne prevajalce. Ptujski list je bil glasilo Jugoslovanske demokratske stranke, liberalcev.

Nemčija in Italija sta zgodaj zjutraj na cvetno nedeljo 6. aprila pred 80-imi leti brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo. Dva dni so se bojevali predvsem ob meji, razen v Prekmurju, ki ga je nemška vojska zasedla takoj. Madžarska se je v vojno vključila šele pozneje, ko je jugoslovanska vojska že razpadla. Napad je bil posledica odpora proti podpisu trojnega pakta, zato so najvišji nacistični voditelji sprejeli odločitev, da bodo Jugoslavijo popolnoma uničili. Pri tem so v svoj načrt za napad vključili tudi Italijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo, v zameno za pomoč pa so obljubili dele jugoslovanskega ozemlja. *Posnetek* Se trenutka, ko je izvedel, da se je pred 80 leti začela vojna spominja književnik Zorko Simčič.
Nemško letalstvo je silovito bombardiralo Beograd. Med letalsko obrambo jugoslovanske prestolnice je padlo 11 pilotov lovcev, med njimi trije Slovenci: stotnik Miha Klavora in narednik vodnik Vladimir Gorup iz Maribora ter narednik vodnik Karel Štrbenk iz Zagorja ob Savi. Prvi dan vojne je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo, politično predstavništvo Slovencev med aprilsko vojno. Na pobudo bana Natlačna ga je sestavljalo pet predstavnikov Slovenske ljudske stranke in po en predstavnik Jugoslovanske narodne stranke, Narodne radikalne stranke, Socialistične stranke in Samostojne demokratske stranke. V njem pa ni bilo zastopnika Komunistične stranke, čeprav je ponujala sodelovanje; odklonili so jo, češ da ni legalna stranka. Narodni svet se je najprej trudil ohraniti čim več gospodarskih objektov, v zaledju pa je pozival na mir in red. Pozneje se je razglasil za slovenskega suverena, se poskušal pogajati z Nemci in pozneje z Italijani, vendar zaman. Zadnjič se je sestal 17. aprila, naslednji dan pa je moral oblast izročiti italijanskemu civilnemu komisarju Grazioliju.

Spomladi 1972 je nekdanja Jugoslavija doživela epidemijo črnih koz. Bolezen se je začela širiti na Kosovu; tja jo je zanesel romar, ki se je vrnil iz Meke in Medine. 6. aprila tistega leta je zvezna vlada odredila, da je treba v štirinajstih dneh cepiti približno osemnajst milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo države. Zdravstveni delavci so zato imeli povsod veliko dela: najprej so cepili drug drugega, nato miličnike, vojake, voznike, turistične delavce in druge. Resnost razmer opisuje vzpostavitev pravega »mejnega prehoda« pri Otočcu, na katerem so pripadniki milice pregledali vsakogar, ki je z juga pripotoval v Slovenijo. Oblasti so izdale uredbo o prepovedi preseljevanja delavcev, javnih zborovanj in prireditev ter omejitev službenih potovanj. Zaradi pravočasnih in učinkovitih ukrepov v Sloveniji leta 1972 nihče ni obolel za črnimi kozami.