Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Londonski radio BBC govoril slovensko, Jurij Vodovnik – pohorski bukovnik, prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo, Kocbekovo Premišljevanje o Španiji

Bukovniki so bili kmetje ali podeželski obrtniki, ki so zaradi pomanjkanja knjig prepisovali ali prevajali iz nemščine ljudske in nabožne pesmi ter zapisovali domače ljudske pesmi in pripovedi. Bili so nekakšni samorastniki, saj so se sami naučili brati in pisati; značilni so bili predvsem za Koroško. Najstarejši ohranjeni rokopisi so iz prve polovice 18. stoletja. Po doktorju Francetu Kotniku, narodopiscu in literarnem zgodovinarju, beseda »bukovnik« izhaja iz izraza »bukovski«; to naj bi pomenilo latinski jezik. Ta izraz so uporabljali že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je v tem smislu torej mrtev jezik, saj je živel le v bukvah, knjigah, in tisti, ki je znal bukovsko, je pri ljudeh veljal za izobraženega.
Kot prevajalec, prirejevalec in delno tudi samostojni oblikovalec se je uveljavil predvsem Andrej Šuster Drabosnjak iz Drabosinja blizu Vrbskega jezera, med pomembnejše bukovnike pa sodi tudi Jurij Vodovnik s Skómarja na Pohorju. Rodil se je na današnji dan ped 230-imi leti. Izučil se je za tkalca, bil cerkovnik v rojstni vasi in ljudski živinozdravnik, na starost pa se je preživljal s petjem svojih in tujih pesmi. Svoje pesmi je sam zapisoval in pogosto tudi uglasbil. Nekaj je bilo objavljenih, po večini pa so jih širili v prepisih in s petjem; številne so tudi ponarodele. V njih je Jurij Vodovnik šaljivo in poučno prikazoval svoje in vaško življenje, iz njegovih nabožnih verzov pa veje tudi razsvetljenski in baročni moralizem. Tako je njegov nagovor pred 30. leti na pohorju povzel ljubiteljski igralec marko Cvahte: **Posnetek* Juriju Vodovniku so že leta 1859 v domačem Skomarju postavili nagrobnik, leta 1900 spominsko ploščo na tamkajšnji župnijski cerkvi, leta 1955 pa sredi vasi spomenik, delo kiparja Milana Vojska.

Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice Zofka Kveder. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Taka je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila leta 1877 v Ljubljani.

Leta 1937 je v reviji Dom in Svet izšel zapis Edvarda Kocbeka z naslovom: Premišljevanje o Španiji. V javnosti je nastala ostra polemika, saj je Kocbek opredelil špansko levico za etično čisto in pozitivno stran, čeravno je omogočala komunistično revolucijo, medtem ko je desno oziroma katoliško stran v španskem spopadu opredelil za fašistično, čeprav je bila fašistična le ena od desnih frakcij. Ta španski razdor je prenesel v slovenski okvir in nakazal, da v Sloveniji obstaja podoben konflikt.

22. aprila 1941 – 16 dni po nacističnem napadu na Kraljevino Jugoslavijo –je bilo v Londonu ustanovljeno slovensko uredništvo britanskega radia BBC. Prvi slovenski glas tega radia je bila nemška Judinja Lize Hulton, tedaj še Liza Hirsch. Pred nacisti se je najprej zatekla v Maribor, nato pa v London. Prvi novinar je bil Anton Poberaj. Kot večina uredništev BBC-jevega svetovnega servisa je tudi slovensko nastalo zaradi nacistične okupacije, med katero je okupirana Evropa, tudi Slovenija, poslušala "Radio London" skrivaj in z velikim tveganjem. Med tistimi, ki so občasno sodelovali v maloštevilni slovenski medvojni ekipi BBC, sta bila poleg literarnega zgodovinarja dr. Janka Lavrina tudi predstavnik jugoslovanske emigrantske vlade dr. Alojzij Kuhar (brat pisatelja Prežihovega Voranca) in Slavo Klemenčič, pozneje lektor angleščine na ljubljanski univerzi. Oddajanje v slovenščini se je nadaljevalo tudi po vojni, poslušanje v Sloveniji pa je bilo spet povezano s tveganjem, saj je komunistična oblast, tako kot pred njo nacistična, zasnovala svoj informacijski koncept in je bil program BBC odveč in nezaželen. Poleg Radia Kričač, ki je deloval od novembra 1941 do aprila 1942, Radia OF – oddajal je od julija 1944 do konca aprila 1945 – Radia Svobodna Jugoslavija, ki je od leta 1943 prav tako oddajal v slovenščini, in vatikanskega radia je bil program britanskega BBC edini slovenski glas svobodnega sveta, ki so ga med drugo svetovno vojno slišali po celotnem narodnem ozemlju. Slovenski radijski servis britanskega BBC je končal svoje delo-ih po 64 letih nepretrganega oddajanja, saj se je geopolitični pomen Slovenije, obseg njene svobode in neodvisnosti medijev spremenil. BBC je decembra 2005 zaprl 8 od 12 evropskih uredništev: poleg slovenskega tudi bolgarsko, češko in grško.