Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ustanovitev lavantinske škofije na Koroškem, pisateljeva slika slovenske družbe s prehoda v 20. stoletje, v Slovenj Gradcu v eni uri zgorelo 77 hiš, vzneseni nagovori z balkona ljubljanske univerze

10. maja 1228 je salzburški nadškof Eberhard drugi ustanôvil lavantinsko škofijo s sedežem v Št. Andražu v Lábotski dolini na Koroškem. Na ozemlju salzburške nadškofije je bila leta 1072 iz dediščine Svete Eme oziroma Eme Krške ustanovljena krška škofija, v 13. stol. pa je nadškof Eberhard II. ustanovil tri tako imenovane lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, leta 1218 škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 lavantinsko škofijo s sedežem v Šent Andražu. Njeno ozemlje, določeno leta 1244, je bilo skromno. Prvotno je obsegalo območje med Labodom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oziroma Ožbaltom ob Dravi. Do sprememb je prišlo v času jožefinskih cerkvenih reform. Po spremembi škofijskih meja je lavantinska škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem, medtem ko je sekavski škofiji morala odstopiti štajersko ozemlje severno od Drave. Sedež škofije je po izvedenih reformah še zmeraj ostal v Št. Andražu na Koroškem. Po nekajkratnih poskusih za preselitev je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 sedež škofije prenesel v Maribor. S tem je škofija pridobila mariborsko okrožje na Štajerskem, velikovško pa je pripadlo krški škofiji.

Pesnik, pisatelj in dramatik - velikan slovenske književnosti – Ivan Cankar je sprva pisal pesmi; njegova zbirka »Erotika« pomeni poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« uvod v slovensko moderno. Pozneje se je posvetil predvsem prozi in dramatiki. Njegova številna prozna dela izpričujejo pisateljevo videnje tedanje slovenske družbe. V povesti Tujci je razgrnil tragiko življenja slovenskih umetnikov, v svojem najobsežnejšem romanu Na klancu je opisal svojo družino in predvsem mater, v Križu na gori je poveličeval ljubezen in domovino, »učitelja idealista« ter socialne in politične razmere na Slovenskem je opisal v povesti Martin Kačur, v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica pa upornega kmečkega hlapca. V zbirki črtic Moje življenje pripoveduje o svojem otroštvu in v Podobah iz sanj o strahotah vojne. V dramah je bičal negativne družbene sile, v politično življenje pa je posegel s kritičnimi in polemičnimi spisi, v katerih je bistro, duhovito in jedko razgrnil svoje nazore. Kot najbojevitejši pripadnik slovenske moderne je sodeloval tudi v politiki. Angažiral se je v socialdemokratskem gibanju in svoje ideje vključeval v literarna dela. Ivan Cankar se je rodil leta 1876 na Vrhniki.

10. maja 1903, ob pol treh popoldne je na današnji Meškovi ulici v Slovenj Gradcu, ki se je v tistih časih imenovala Cerkvena ulica, izbruhnil požar. V eni uri je pogorelo 77 hiš, ki so bile tedaj večinoma krite s skodlami iskro požara pa je veter zanesel tudi na zvonik cerkve sv. Elizabete. V požaru po znanih podatkih ni bilo smrtnih žrtev med ljudmi, je pa poginilo kar nekaj živali. Domačim gasilcem je na pomoč priskočilo deset okoliških gasilskih društev, iz Maribora pa so prišli pomagat s posebnim vlakom. Na pomoč je priskočila tudi vojska iz Celovca, cesar pa je daroval 10 tisoč kron. Po zaslugi krajevnega fotografa Janeza Andrejca je o tistem obdobju ohranjenih veliko fotografij.

Leta 1945 je v Ljubljano prišla Narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Z balkona Univerze so tedaj spregovorili Oton Župančič, Josip Vidmar in glavni govornik Boris Kidrič, prvi povojni predsednik slovenske vlade. V radijskem arhivu hranimo tudi posnetek nagovora Edvarda Kocbeka Posnetek**. Narodno vlado Slovenije je na Kongresnem trgu pričakala velika množica ljudi z zastavami, napisi in cvetjem.