Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Metelčica – pozabljena slovenska pisava, gledališka igralka iz Astrahana očarala Ljubljano, temeljni kamen za današnji Narodni in Prirodoslovni muzej, tragična železniška nesreča v Divači

Metelčica je bila slovenska pisava v rabi med letoma 1825 in 1833. Ime je dobila po duhovniku, pisatelju in jezikoslovcu Francu Metelku, ki jo je na pobudo nekaterih jezikoslovcev uvedel v svoji slovnici. Latinico je dopolnil s cirilskimi črkami, da bi imel vsak glas posebno znamenje. Pisava na splošno ni bila privlačna, zato se ni uveljavila, po abecedni vojni pa je bila prepovedana za šole in tako onemogočena. Njegovo najpomembnejše delo je učbenik slovnice Lehrgebäude der slowenischen Sprache in Königreich Ilyrien und in den benachbarten Provinzen, ki je bila ena najboljših slovenskih slovnic do takrat. Problematično je bilo samo opiranje na dolenjsko narečje in uvedba novega črkopisa. Zelo obetavno je bilo tudi Metelkovo prevajalsko delo, veliko šolskih in nabožnih besedil pa je priredil. Franc Serafin Metelko se je rodil leta 1789 v Škocjanu pri Mokronogu.

Etnolog in naravoslovec Viljem Urbas je poučeval v Gorici in Trstu, leta 1877 pa je postal okrajni šolski nadzornik za koprski in poreški okraj. V nemškem in slovenskem jeziku je objavil več razprav s področij jezikovne metodike, folkloristike, primerjalne književnosti, etnologije, geografije in kulturne zgodovine. Najpomembnejše besedilo v slovenščini je članek “O pregovorih in prilikah sosebno slovenskih”, ki je bil v dvanajstih nadaljevanjih objavljen v časniku Ljubljanske Novice. Viljem Urbas se je rodil pred 190. leti v Ljubljani.

Gledališka igralka Marija Nikolájevna Borislávska, bolj znana kot Marija Nablocka, se je rodila na današnji dan leta 1890 v Ástrahanu v Rusiji. Igralstva se je učila pri uglednih ruskih pedagogih. Leta 1922 je prišla v ljubljansko Narodno gledališče, sedanjo Dramo, in se hitro uvrstila med njene najboljše igralke. Vanjo je prinašala čar velemesta, razkošje salona, kultivirano erotičnost ter zamotano in zelo pretanjeno ženskost visoke družbe.

Leta 1984 je v trčenju potniškega in tovornega vlaka na železniški postaji v Divači je umrlo 31 ljudi, 34 pa jih je bilo ranjenih.
Zgodilo se je v soboto zjutraj, ob 6.10 minut, ko je tovorni vlak pred postajo v Divači prevozil kar dva opozorilna signala, da je proga zaprta in z veliko hitrostjo trčil v zadnje vagone potniškega vlaka, ki je vozil na relaciji Beograd–Pulj in je čakal znak za odhod. Strojevodja tovornega vlaka je že v Postojni pričakoval zamenjavo, saj je bil zaradi več kot 14-urnega nepretrganega dela utrujen in zaspan. Večina potnikov je bila iz Srbije. V glavnem so odhajali na počitnice na morje, med drugim je bilo tudi 150 otrok, ki so bili namenjeni v počitniško kolonijo. To je bila druga najhujša železniška nesreča na Slovenskem v 20. stoletju. Ko se je novembra 1918 na progi Pragersko–Ptuj blizu Hajdine iztiril vlak madžarske vojaške bolnišnice, je umrlo 75 ljudi.