Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije * Izdajatelj “Slovenske čbele” * »Svitlopis« – prosojne slike na steklu * Uveljavljeni umetnik evropskega modernizma

Urednik in slovaropisec Josip Drobnič je po študiju bogoslovja v Celovcu opravljal duhovniško službo po različnih slovenskih krajih, od leta 1857 pa je na celjski gimnaziji poučeval slovenščino. Zbiral je ljudske pesmi in kot privrženec ilirskega gibanja sestavil večjezični slovar z ilirskim besediščem ter “Slovensko-nemško-talijanski” in “Talijansko-nemško-slovenski besednjak”. Pozneje se je v Celovcu v celoti posvetil organiziranju kulturnega in gledališkega življenja. Deloval je pri “Družbi slovenskih gledaliških diletantov”, ustanovil “Dramatsko šolo in čitalnico” ter zanjo prirejal in prevajal gledališka besedila. Leta 1850 je začel izdajati prvo slovensko polleposlovno revijo “Slovenska čbela” in jo tudi urejal. Josip Drobnič se je rodil pred 210 leti (1812) pri Sveti Emi ob Sotli.

Komunistična stranka je na Slovenskem nastala leto dni po ustanovitvi jugoslovanske komunistične stranke, po boljševiški revoluciji v Rusiji, vendar so se slovenski komunisti nato priključili Komunistični partiji Jugoslavije. Ko je bila leta 1921 sprejeta vidovdanska ustava in potem zakon o zaščiti države, je bila prepovedana. V tridesetih letih je slovensko komunistično stranko začel prenavljati Boris Kidrič. Leta 1934 so tako znotraj Komunistične partije Jugoslavije ustanovili komunistični partiji Slovenije in Hrvaške. Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije je potekal v strogi tajnosti v noči s 17. na 18. april pred 85 leti (1937), in sicer najprej v cerkvi, potem pa na kmetiji Barličevih na Čebinah nad Trbovljami. Vodstvo partije je prevzel Edvard Kardelj, ki se je zato vrnil iz Sovjetske zveze. Na kongresu so sprejeli manifest s stališči do vseh najpomembnejših političnih vprašanj tistega časa, ki povezuje razredno vprašanje z nacionalnim. Do izbruha druge svetovne vojne leta 1941 so slovenski komunisti delovali v ilegali. Še ta zanimivost. Edini univerzitetno izobražen udeleženec ustanovnega kongresa je bil agronom Janez Marentič, rojen v Clevelandu v Združenih državah Amerike. Bil je član kmetijske komisije, njegovo razumevanje kmečkega vprašanja na Slovenskem pa se je zelo razlikovalo od tistega, ki ga je zastopal Edvard Kardelj, s katerim sta bila pogosto zelo različnih mnenj.

Prosojne slike na steklu (svitlopis), iznajdene 18. aprila 1842 – tak je bil naslov poročila, ki ga je slovenski izumitelj Janez Puhar v začetku novembra 1850 poslal dunajski Akademiji o svojem postopku fotografiranja na steklene plošče. Zasnoval ga je na žveplovih parah, s katerimi je deloval na premazano stekleno podlago. To se je zgodilo v času, ko je bil kaplan v Ljubnem na Gorenjskem. Novico o izumu je aprila 1843 prvič objavil v časopisu Carniolia. Poročilo, ki ga je Puhar novembra 1850 poslal Akademiji znanosti na Dunaju, je ta januarja 1851 objavila v svojih poročilih, pri tem pa izpustila slovensko poimenovanje »svitlopis«. Puharju so avtorstvo fotografskega postopka na steklu priznali tudi v tujini. Leta 1851 je prejel priznanje na svetovni razstavi v Londonu, leta 1852 pa diplomo ene izmed pariških akademij.

Slikarju Lojzetu Špacapanu zaradi prve svetovne vojne, ki jo je preživel na vzhodni fronti in pozneje v ruskem ujetništvu, ni uspelo dokončati likovne akademije na Dunaju. Leta 1923 se je preselil v Gorico in se popolnoma posvetil umetniškemu delu. V ekspresionističnem in futurističnem duhu je za Goriško matico opremil več knjig in revij, cenjen je bil kot portretni karikaturist velike psihološke prodornosti, ukvarjal pa se je tudi z dekorativnim slikarstvom. V Gorici se je približal krogu futuristov, sodeloval je v satiričnem listu Čuk na palci, opremil več knjig Goriške matice in se leta 1928 preselil v Torino, kjer je ustvarjal do smrti leta 1958. Umetnostni zgodovinarji ga uvrščajo med evropsko najbolj uveljavljene umetnike modernizma, Italijani pa ga kot Luigija Spazzapana prištevajo med svoje najpomembnejše slikarje 20. stoletja. Poučeval je na umetniškem inštitutu v Modeni, leta 1956 pa je postal profesor risanja na umetniškem liceju v Torinu. Njegova dela so v uglednih svetovnih galerijah in muzejih, od leta 1976 pa je po njem imenovana galerija v Gradišču ob Soči. Lojze Špacapan se je rodil leta 1889 v Gradišču ob Soči.