Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Desetletja ustvarjalnosti poeziji zapisane koroške Slovenke
Dramatik in velike zgodovinske teme
Član treh državnih atletskih reprezentanc
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Samassa je bila rodbina zvonarjev in podjetnikov, katere člani so se v začetku 18. stoletja iz Furlanije priselili v Ljubljano. Tu so bili do konca prve svetovne vojne družabniki, najemniki ali lastniki podjetij, ki so z zvonovi in različnimi livarskimi izdelki oskrbovala Kranjsko in druge avstrijske dežele ter nekatere evropske države. Samassova livarna, eno najuspešnejših ljubljanskih podjetij v 18. in 19. stoletju, je velik razcvet doživela pod vodstvom ustanoviteljevega vnuka Alberta Samasse. Rodil se je na današnji dan pred 190 leti (1833) v Ljubljani. Šolal se je na višji realki v Gradcu in se nato izobraževal na potovanjih po Evropi. Domače podjetje je prevzel leta 1866 in začel izdelovati še umetnoobrtne predmete iz medenine in brona, gasilske brizgalne ter sesalne in vodovodne naprave za pivovarne in papirnice. Pozneje je prevzel še tovarno lončenih peči, na Prulah v Ljubljani zgradil tovarno kovinskih izdelkov ter se povezal s tržaško ladjedelnico in za avstro-ogrsko mornarico začel izdelovati kovinsko opremo. Med več kot dva tisoč zvonovi, ki jih je ulil Albert Samassa, so bili tudi zvonovi za katedralo v Sarajevu in za cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, veliko pa so jih odpeljali tudi v južno Afriko in celo na Cejlon.
Leta 1902 se je v kmečki družini v Libučah pri Pliberku na Koroškem rodila pesnica Milka Hartman. Po osnovni šoli je ostala na domači kmetiji; želela je sicer na učiteljišče, a ji je prva svetovna vojna prekrižala načrte. *Posnetek Že leta 1918 je napisala svojo prvo ohranjeno pesem z naslovom Zakaj bi jaz ne pela in v njej izpovedala svojo predanost širjenju in utrjevanju slovenskega jezika. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato pa je na Koroškem, v Zagorju, Škofji Loki, Hrastniku, na Bledu in v Celju vodila gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje. V tem času je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom »Dekliške pesmi. Med cvetjem in v solncu«, ki je obsegala 25 pesmi. Leta 1984 je majhen izbor Milkinih pesmi v angleškem prevodu našel pot do ameriškega bralca v antologiji Koroška slovenska poezija. Peter Kersche in Janko Ferk sta poskrbela za izdajo pesmi v nemškem prevodu. Koroški pesnici, učiteljici in vzgojiteljici Milki Hartman so na pobudo Društva slovenskih pisateljev v Avstriji pred kulturnim domom v Pliberku postavilo spominsko ploščo.
Dramatik, pripovednik, literarni in gledališki zgodovinar ter režiser Bratko Kreft je študiral slavistiko in dramaturgijo na Dunaju in v Ljubljani. Leta 1929 je diplomiral in deset let pozneje doktoriral. V njegovem obsežnem opusu je najpomembnejša dramatika. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je upodabljal predvsem velike zgodovinske teme; njegovo najbolj znano delo so Kranjski komedijanti. V tej komediji prikazuje, kako so naši preroditelji pod Linhartovim vodstvom pripravljali uprizoritev prve slovenske posvetne igre Županova Micka. Bratko Kreft se je po drugi svetovni vojni vse bolj posvečal literarni in gledališki zgodovini ter pisal eseje, predvsem o pomembnejših evropskih dramatikih, kot slovenist pa se je posebno posvečal Trubarju, Drabosnjaku in Cankarju. Bil je redni član Slovenske in dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, trikrat pa je dobil tudi Prešernovo nagrado. Bratko Kreft se je rodil leta 1905 v Mariboru.
Atlet Danilo Žerjal se je začel z atletiko ukvarjati med služenjem vojaškega roka v italijanski vojski leta 1939. Tekmoval je za klub Fiamme Gialle v Rimu. Naslednje leto je že dosegal odlične rezultate; v metu krogle in metu diska. Znova je nastopil 22. maja 1945 v Trstu, ko je disk vrgel 43,80 metra daleč. Sledila je njegova selitev v Beograd k vojaškemu klubu Partizan in poslej je nastopal za Jugoslavijo. Do leta 1950 je osvajal naslove državnega prvaka v metu diska. Pozneje je prestopil h Kladivarju iz Celja, začel se je ukvarjati tudi z metom kladiva in kmalu je jugoslovanski rekord v tej disciplini izboljšal na 58,80 metra. ker naj bi zaradi poškodbe odklonil nastop za državno reprezentanco, se je zanj začela zanimati tajna politična policija. Po prejemu sporočila, da mu grozi zapor, je odšel v Italijo in kot Danilo Cereali tekmoval za italijanske klube. Zaradi tega so ga v Jugoslaviji izbrisali iz vseh športnih evidenc. Pozneje se je preselil v Venezuelo, kjer je bil kar enajst let državni reprezentant. V metu kladivu je zmagal na Srednjeameriških igrah, v disku in kladivu tudi na Južnoameriških igrah. Atlet Danilo Žerjal, po katerem se danes imenuje telovadnica v domačem kraju, se je rodil leta 1919 v Dutovljah na Krasu.
6260 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Desetletja ustvarjalnosti poeziji zapisane koroške Slovenke
Dramatik in velike zgodovinske teme
Član treh državnih atletskih reprezentanc
*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*
Samassa je bila rodbina zvonarjev in podjetnikov, katere člani so se v začetku 18. stoletja iz Furlanije priselili v Ljubljano. Tu so bili do konca prve svetovne vojne družabniki, najemniki ali lastniki podjetij, ki so z zvonovi in različnimi livarskimi izdelki oskrbovala Kranjsko in druge avstrijske dežele ter nekatere evropske države. Samassova livarna, eno najuspešnejših ljubljanskih podjetij v 18. in 19. stoletju, je velik razcvet doživela pod vodstvom ustanoviteljevega vnuka Alberta Samasse. Rodil se je na današnji dan pred 190 leti (1833) v Ljubljani. Šolal se je na višji realki v Gradcu in se nato izobraževal na potovanjih po Evropi. Domače podjetje je prevzel leta 1866 in začel izdelovati še umetnoobrtne predmete iz medenine in brona, gasilske brizgalne ter sesalne in vodovodne naprave za pivovarne in papirnice. Pozneje je prevzel še tovarno lončenih peči, na Prulah v Ljubljani zgradil tovarno kovinskih izdelkov ter se povezal s tržaško ladjedelnico in za avstro-ogrsko mornarico začel izdelovati kovinsko opremo. Med več kot dva tisoč zvonovi, ki jih je ulil Albert Samassa, so bili tudi zvonovi za katedralo v Sarajevu in za cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, veliko pa so jih odpeljali tudi v južno Afriko in celo na Cejlon.
Leta 1902 se je v kmečki družini v Libučah pri Pliberku na Koroškem rodila pesnica Milka Hartman. Po osnovni šoli je ostala na domači kmetiji; želela je sicer na učiteljišče, a ji je prva svetovna vojna prekrižala načrte. *Posnetek Že leta 1918 je napisala svojo prvo ohranjeno pesem z naslovom Zakaj bi jaz ne pela in v njej izpovedala svojo predanost širjenju in utrjevanju slovenskega jezika. Leta 1925 je v Ljubljani končala gospodinjsko šolo, nato pa je na Koroškem, v Zagorju, Škofji Loki, Hrastniku, na Bledu in v Celju vodila gospodinjsko-kuharske in pevske tečaje. V tem času je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom »Dekliške pesmi. Med cvetjem in v solncu«, ki je obsegala 25 pesmi. Leta 1984 je majhen izbor Milkinih pesmi v angleškem prevodu našel pot do ameriškega bralca v antologiji Koroška slovenska poezija. Peter Kersche in Janko Ferk sta poskrbela za izdajo pesmi v nemškem prevodu. Koroški pesnici, učiteljici in vzgojiteljici Milki Hartman so na pobudo Društva slovenskih pisateljev v Avstriji pred kulturnim domom v Pliberku postavilo spominsko ploščo.
Dramatik, pripovednik, literarni in gledališki zgodovinar ter režiser Bratko Kreft je študiral slavistiko in dramaturgijo na Dunaju in v Ljubljani. Leta 1929 je diplomiral in deset let pozneje doktoriral. V njegovem obsežnem opusu je najpomembnejša dramatika. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je upodabljal predvsem velike zgodovinske teme; njegovo najbolj znano delo so Kranjski komedijanti. V tej komediji prikazuje, kako so naši preroditelji pod Linhartovim vodstvom pripravljali uprizoritev prve slovenske posvetne igre Županova Micka. Bratko Kreft se je po drugi svetovni vojni vse bolj posvečal literarni in gledališki zgodovini ter pisal eseje, predvsem o pomembnejših evropskih dramatikih, kot slovenist pa se je posebno posvečal Trubarju, Drabosnjaku in Cankarju. Bil je redni član Slovenske in dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, trikrat pa je dobil tudi Prešernovo nagrado. Bratko Kreft se je rodil leta 1905 v Mariboru.
Atlet Danilo Žerjal se je začel z atletiko ukvarjati med služenjem vojaškega roka v italijanski vojski leta 1939. Tekmoval je za klub Fiamme Gialle v Rimu. Naslednje leto je že dosegal odlične rezultate; v metu krogle in metu diska. Znova je nastopil 22. maja 1945 v Trstu, ko je disk vrgel 43,80 metra daleč. Sledila je njegova selitev v Beograd k vojaškemu klubu Partizan in poslej je nastopal za Jugoslavijo. Do leta 1950 je osvajal naslove državnega prvaka v metu diska. Pozneje je prestopil h Kladivarju iz Celja, začel se je ukvarjati tudi z metom kladiva in kmalu je jugoslovanski rekord v tej disciplini izboljšal na 58,80 metra. ker naj bi zaradi poškodbe odklonil nastop za državno reprezentanco, se je zanj začela zanimati tajna politična policija. Po prejemu sporočila, da mu grozi zapor, je odšel v Italijo in kot Danilo Cereali tekmoval za italijanske klube. Zaradi tega so ga v Jugoslaviji izbrisali iz vseh športnih evidenc. Pozneje se je preselil v Venezuelo, kjer je bil kar enajst let državni reprezentant. V metu kladivu je zmagal na Srednjeameriških igrah, v disku in kladivu tudi na Južnoameriških igrah. Atlet Danilo Žerjal, po katerem se danes imenuje telovadnica v domačem kraju, se je rodil leta 1919 v Dutovljah na Krasu.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Znanstveni preučevalec velemolekul Glasbena folklora Prlekije in Prekmurja »1551« – glasilo za univerzitetna in javna vprašanja
Beli menihi v Stični Polsuh za odrski jezik Metodik fizike
Romana z jugoslovansko politično idejo Prva slovenska naravoslovna učbenika za višje razrede gimnazij Zdravljica za olimpijce
Pionir radijskih iger Glas Mojčine pesmi za prvi film o Kekcu Mariborski industrialec – rešitelj Judov
Volilni uspeh koroških Slovencev Pribočnik jugoslovanske kraljice Marije Projekti gradbenika in geomehanika
Temelji slovenske akademske laične filozofije Avantgardist novomeške pomladi Velenje postane mesto
Vzgojitelj klasičnih filologov Predanost gozdovom Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Streli na protestnike v Ljubljani Ustanovitelj hranilništva na Slovenskem Začetki Narodne galerije
»Slike iz vsakdanjega življenja«. Upornik in literat Vojaški uspeh pohorskih partizanov Alpinist Johannes Frischauf je bil po poklicu profesor matematike na graški univerzi, kot alpinist pa je od leta 1868 sistematično obiskoval in preučeval predvsem Savinjske Alpe. Leta 1873 je izdal gorski vodnik po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, ki ga je naslednje leto razširil še na Istro, Dalmacijo in Črno goro. Frischauf je tudi začetnik planinske organiziranosti na Hrvaškem, saj je leta 1874 v Ogulinu navdušil Budislava Budisavljevića, da je ustanovil Hrvatsko planinarsko društvo. Organiziral je tudi graditev planinskih koč na Korošici, Okrešlju – kjer se po njem imenuje Frischaufov dom - in nad Suhim dolom. Njegovo najboljše delo je obsežna knjiga o Savinjskih Alpah (»Die Sannthaler Alpen«), ki je izšla leta 1877. O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem kot v nemškem časopisju. Slovensko planinsko društvo ga je leta 1893 imenovalo za častnega člana. Ko je Jakob Aljaž podaril kupljeni vrh Triglava Slovenskemu planinskemu društvu, je Johannes Frischauf zapisal: »Sedaj Slovenci smejo biti ponosni na svoje planinske uspehe, ki so jih sami dosegli: Slovensko planinsko društvo ima v svoji posesti Triglav, da celo Savinjske Alpe: Slovenci naj krepko napredujejo, kakor so začeli in naj vedno težijo po najvišjem smotru«. Johannes Frischauf se je rodil leta 1837 na Dunaju. Pesnica in pisateljica Katka Zupančič je po končanem učiteljišču v Gorici poučevala v šoli notredamskih sester v Novem mestu ter več šolah v Beli krajini. Leta 1923 se je preselila v Chicago v Združenih državah Amerike in pisala v tamkajšnje slovensko časopisje, družinske koledarje in Cankarjev glasnik. Vodila je slovensko šolo in kot režiserka sodelovala v dramskem društvu. Med drugo svetovno vojno je bila članica Izvršnega odbora Slovensko-ameriškega narodnega sveta ter delovala v Slovenski sekciji jugoslovanskega pomožnega odbora. Kot pesnica je zajemala snov zlasti iz otroškega sveta in po večini pisala za šolsko mladino. Objavila je več kot tristo pesmi, približno 140 proznih besedil in pet dramskih del za otroke. V kratki prozi za odrasle je izpovedovala svoje socialistično prepričanje. Pisala je tudi proletarsko-propagandne in protivojne članke, bila prevajalka in sama ilustrirala svoja dela. Leta 1946 je v Chicagu izšla njena zbirka črtic in pesmi »Slike iz vsakdanjega življenja«. Katka Zupančič se je rodila leta 1889 v Kraljih pri Starem trgu ob Kolpi. 17. septembra 1890 se je v Zakójci nad Cerknim rodil, istega dne leta 1970 pa v Ljubljani umrl - pisatelj France Bevk. Šolal se je na učiteljišču v Gorici in Kopru. Najprej je bil učitelj, v prvi svetovni vojni je bil na vzhodni fronti, po letu 1918 je bil novinar, nato pa kulturni delavec, organizator ter predvsem pisatelj na Primorskem. *Posnetek Ker je bilo Bevkovo delovanje na vseh področjih izrazito narodnouporniško, je bil večkrat preganjan in zaprt. Leta 1943 je odšel v partizane, po osvoboditvi pa je sodeloval v političnem in kulturnem življenju v Ljubljani. Prvo in edino pesniško zbirko je France Bevk izdal leta 1921 v Gorici. V začetku svoje ustvarjalne poti je pisal drame, pozneje pa se je povsem posvetil pripovedništvu. V teh delih je ohranil veliko romantičnih prvin, predvsem v zgodovinskih romanih, ki posredno govorijo o nacionalnem zatiranju Slovencev pod italijansko oblastjo in fašističnim raznarodovalnim pritiskom. Takšna dela so Umirajoči bog Triglav, trilogija Znamenja na nebu in Človek proti človeku. O socialni in narodnostni stiski v slovenski Benečiji je pisal v romanu Kaplan Martin Čedermac; tega štejemo za enega najboljših slovenskih romanov. France Bevk je bil eden najplodovitejših slovenskih pisateljev, pomembno pa je tudi njegovo mladinsko leposlovje. Leta 1941 je del Pohorske partizanske čete napadel nemško policijsko posadko v lovski koči na Klopnem vrhu na Pohorju. Na nemški strani sta padla dva policista, eden je bil ranjen, Pohorska četa pa je imela enega padlega borca in enega ranjenca. Partizani so kočo zažgali, ranjenega nemškega policista pa v skladu z določili mednarodnega vojnega prava oskrbeli. Na nosilih in pokrit je pod bližnjo smreko pričakal jutranji prihod policistov iz Lovrenca na Pohorju. Humano ravnanje partizanov je osupnilo okupatorjevo poveljstvo v Mariboru. To je bil eden prvih oboroženih spopadov odporniškega gibanja z okupatorjem na Pohorju. Nacistični okupatorji so po tem dogodku Pohorje razglasili za območje delovanja band in s tem za prostor, kjer se je mogoče gibati le s posebnim dovoljenjem. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Zadnji veliki otomanski vojni pohod Med zadružništvom, politiko in gledališčem Podjetnik in ladjar z Reke – častni meščan Ljubljane V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov. Po tistem, ko je za Anglijo v celinskem delu Evrope prvo železnico zgradila Nemčija se je tudi v avstrijskem cesarstvu porodila zamisel o železniški povezavi prestolnice Dunaja in okna v svet – pristanišča v Trstu. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan leta 1849 pa je prvi vlak po južni železnici pripeljal tudi v Ljubljano. *Posnetek Je povedal inženir Karel Rustja eden naših najpomembnejših poznavalcev zgodovine železnice. Ob prihodu prvega vlaka je bilo v mestu veliko slavje: bilo je lepo okrašeno in razsvetljeno. Natanko ob petih popoldne – bila je nedelja – se je iz lin ljubljanskega gradu razleglo grmenje topovskih salv, iz zvonikov vseh cerkva pa glasno zvonjenje. Lokomotivi z imenoma Ljubljana in Triglav, ki sta na ljubljanski kolodvor prisopihali s tem vlakom, sta bili okrašeni s slovenskimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami ter okrašeni z venčki zelenja. Kot so poročali takratni časniki, je prvi vlak na postaji in v okolici pričakala taka množica, kakršne do takrat Ljubljana še ni videla. Zadružni delavec in finančni strokovnjak Miloš Štibler se je kot Mihael Stibler rodil pred 140 leti (1882) v Fali v Dravski dolini. Po maturi na mariborski klasični gimnaziji se je vključil v zadružno gibanje in se zavzemal za narodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je opustil študij slavistike na Dunaju in postal študent višje zadružne šole v Darmstadtu. Leta 1919 je na Dunaju delal kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez, že naslednje leto pa je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demokratske stranke kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Do leta 1922 je bil vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vodja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Pozneje je služboval v Ljubljani in bil do leta 1945 vodja oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Miloš Štibler je bil vsestranska osebnost in kot tak leta 1911 tudi pobudnik ustanovitev Dramatičnega društva v Celju in ena ključnih osebnosti zgodovine celjskega gledališča. Poslovnež in ladjar Franc Jelovšek je bil z reškima ladjarjema Mâtejem Grasserjem in Antejem Matešićem sredi 19. stoletja lastnik trgovske jadrnice z imenom Laibach – Ljubljana in solastnik še ene trgovske jadrnice z imenom Fiume – Reka. Zaradi poslovnih uspehov in ugleda je bil vrsto let član predsedstva Trgovske in industrijske zbornice na Reki, pred 180 leti (1842) pa ga je ljubljanski mestni svet imenoval za častnega meščana. Franc Jelovšek se je rodil leta 1798 v kraju Gornje Vreme v današnji občini Divača. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Drzen in samosvoj gorski vodnik Uspehi živinorejskega strokovnjaka Džez na Bledu Danes je državni praznik – dan vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim se spominjamo uveljavitve pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako je bila predvsem zaradi medvojnega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji popravljena krivica, ki jo je leta 1915 povzročil Londonski sporazum in pet let pozneje podpisana Rapalska pogodba. Ta je omogočila, da si je Kraljevina Italija priključila ozemlje, na katerem je živelo približno 350 tisoč Slovencev. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Da je bila Primorska deležna posebnega hrepenenja je povedal tudi skladatelj Marjan Kozina, avtor simfonije z naslovom: Proti morju. *Posnetek Po mirovni pogodbi so sicer pod Italijo prišle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še okoli 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi. Pred 160 leti (1862) se je v Trenti rodil gorski vodnik Jože Komac - Paver. Že kot mladenič je veljal za enega najdrznejših divjih lovcev in bil dolga leta poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Leta 1914 so ga izključili iz vrst vodnikov, ker je bil preveč samozavesten in uporniški ter tudi zaveden Slovenec. V navadnih okovanih čevljih, brez vrvi in druge opreme je septembra leta 1908 preplezal severno steno Triglava. V Julijske Alpe je vodil številne znane planince. Juliusa Kugyja – ta ga je imenoval »divji Joža« – je na Jalovcu ustavil tik pred padcem v prepad. Kot dober poznavalec Alp je Jože Komac - Paver odkril veliko gorskih poti in opravil številne prvenstvene ture. Kmetijski strokovnjak Matija Absec je študiral na visoki zemljodelski šoli v Pragi, na Češkem pa je opravil tudi specializacijo. Po izpopolnjevanju na Danskem je leta 1927 opravil specializacijo iz mlekarstva in začel poučevati na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. V vmesnem času je opravljal več drugih nalog in bil med drugim tajnik glavne zadružne zveze v Beogradu. Po vojni je postal direktor državnega posestva Dornava in bil leta 1951 imenovan za direktorja Kmetijskega posestva Pšata, ki je v tem obdobju postalo najuspešnejša farma za prirejo mleka v Jugoslaviji. Že pred vojno si je v Novem mestu prizadeval za odbiro »črno-pasaste dolenjske svinje«, ki jo danes poznamo kot »krškopoljsko pasmo prašičev« in velja za edino ohranjeno avtohtono pasmo prašičev pri nas. Matija Absec se je rodil leta 1898 v Mihelji vasi v Beli krajini. Leta 1960 se je na Bledu začel prvi festival jugoslovanskega džeza. Na njem je v treh dneh nastopilo neverjetnih 35 ansamblov. Eden izmed vrhuncev festivala je bil nastop Zagrebškega jazz kvarteta. Nastopila je tudi cela vrsta ljubljanskih ansamblov, med njimi tudi kvartet Jožeta Privška. Zasedba Mojmirja Sepeta se je predstavila s štirimi skladbami, pri solistih pa je izstopal Ati Sos. Veliko priznanje številnih poslušalcev je požel tudi Ljubljanski jazz ansambel, pri katerem je izstopal trobentač Urban Koder, z ansamblom pa se je s svojim glasom lepo ujela pevka Marjana Deržaj. Občinstvo sta navdušili tudi pevki Gabi Novak in Majda Sepe. Festival se je leta 1967 že pod imenom Mednarodni festival jazza preselil v Ljubljano. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Neveljaven email naslov