1. maj – praznik dela Soustvarjalec Primorskega slovenskega biografskega leksikona Bela krajina dobi muzej *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Pisatelj, pesnik in pridigar Jakob Gomilšak je bil po študiju bogoslovja v Gradcu pridigar v Trstu. Zbiral je ljudske pesmi in pisal vesele študentovske in domoljubne pesmi. Med njimi so najbolj znane: tako imenovana Prleška himna »Dere sen ja mali bija«, »študentska himna« »Študent na putu« in domoljubna  »Slovenec sem«, ki je z Ipavčevim napevom skoraj ponarodela. Bil je tudi velik dobrotnik. Ob skrbi za domače je svoje prihranke pogosto daroval različnim organizacijam in društvom. Pesnik, poljudni pisec domoznanskih člankov, zbiratelj ljudskega blaga, pisec biografskih in zgodovinskih prispevkov ter potopisov Jakob Gomilšak se je rodil pred 180 leti (1843) v kraju Biš v Slovenskih goricah.

1. maj, praznik dela, ima svoje korenine v Chicagu, kjer je leta 1886 v boju za delavske pravice stavkalo 610 tisoč delavcev. V spopadu s policijo je izgubilo življenje enajst ljudi. Na kongresu Druge internacionale leta 1889 so zato sklenili, da bo ta dan vsako leto praznik delavske solidarnosti. Na ozemlju današnje Slovenije so ga prvič praznovali že naslednje leto. Kljub takrat velikemu deležu kmečkega prebivalstva so prvomajske manifestacije leta 1890 potekale skoraj po celotnem narodnostnem območju. *Posnetek Praznovanje se je začelo z godbami, ki so igrale delavske budnice – slišali ste melodijo Prvomajski pozdrav v izvedbi godbe Štorski železarji. Temu je sledil sprevod delavcev, ki so se skupaj napotili na bližnji hrib ali v gozd ob mestu, potem pa poveselili ob jedači in pijači. Pohodniki so obvezno nosili simbola prvomajskega praznovanja – nagelj in značko. Prvi maj je tudi cerkveni praznik. Papež Pij XII. je leta 1955 vpeljal praznik Jožefa Delavca za vso Cerkev. Njegova utemeljitev se je glasila, naj bo 1. maj za kristjane posvečen dan in nič več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje; naj vedno znova vabi moderno družbo, naj naredi tisto, kar ji še manjka do zagotovitve socialnega miru.

Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je po študiju slavistike v Ljubljani v Rimu ubranil doktorat. Od 1945 do upokojitve je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žige Zoisa v Trstu ter tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Od leta 1963 je bil dvanajst let predavatelj  slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Padovi, od leta 1972 pa je  predaval tudi na Univerzi v Vidmu. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. *Posnetek V samozaložbi je izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta do Mimi Malenšek. Neprecenljivo delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je od leta 1974 dve desetletji izhajal v snopičih, nato pa izšel v štirih zajetnih knjigah. Pri nastajanju leksikona je sodeloval od samega začetka, od leta 1981 pa ga je tudi urejal. Literarni zgodovinar Martin Jevnikar se je rodil pred 110 leti (1913) na Spodnjem Brezovem pri Višnji gori.

Zamisel o muzeju v Beli krajini je zaživela, ko so v Metliki ustanovili Muzejsko društvo, šele leta 1949 pa so se zanj odprle tudi prave možnosti. Belokranjski muzej so slovesno odprli 1. maja 1951, ko so v treh proštijskih sobah obiskovalcem pokazali prve zasnove arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, v sobi mestne hiše pa so razstavili predmete narodnoosvobodilnega boja. Prva tri desetletja je bil njegov ravnatelj Jože Dular, ki je poskrbel, da se je Belokranjski muzej razvil v pomembno kulturno ustanovo z obsežno stalno razstavo, bogatim arhivom in knjižnico.