Škof, ki se je uprl zahtevi nacistov Samorasla pesnica in pisateljica Ameriška pšenica preprečila lakoto *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Ivan Jožef Tomažič je po študiju na mariborskem bogoslovju v Innsbrucku doktoriral iz teologije in pozneje opravljal naloge škofijskega tajnika, kanonika ter predavatelja zgodovine in patristike. Leta 1933 je postal lavantinsko-mariborski škof. Pod njegovim vodstvom so pospešili postopek Slomškove beatifikacije, sezidali novo bogoslovno semenišče in Visoko teološko šolo. Poudarjal je, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami. Med nacistično okupacijo je v duhu svojega škofovskega gesla »Ne jaz, ampak Bog« odločno protestiral zoper okupatorjev ukrep, po katerem bi moral sporočiti, da verski obredi z nastopom novega reda potekajo izključno v nemškem jeziku. »Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine na podeželju ne razumeta niti dva odstotka vernikov.« Po drugi svetovni vojni je boleče občutil tudi odnos komunistične oblasti do Katoliške cerkve. Škof Ivan Jožef Tomažič – rodil se je leta 1876 v Miklavžu pri Ormožu − je ob svoji sedemdesetletnici prejel visoko papeževo priznanje, imenovano »prisednik prestola Njegove svetosti«.

Pri Svetem Lenartu nad Lušo se je na današnji dan leta 1905 rodila kmetica Anica Gartner, samorasla pesnica in pisateljica. Napisala je približno sto pesmi v slogu ljudskih in nekaj črtic. Vrhunec njene ustvarjalnosti sta daljši večerniški povesti »Požgana kmetija« in »Obnova«. V njiju je Anica Gartner opisala kmečko življenje v pokrajini na meji med Poljansko in Selško dolino v letih od 1900 do 1970.

1. avgusta 1951 je zvezna vlada v Beogradu izdala odločbo, po kateri so vse pekarne v državi začele prodajati kruh tudi v prosti prodaji. Kilogram črnega pšeničnega kruha je stal 30 dinarjev, kilogram belega kruha pa je bil osem dinarjev dražji. Pekarne so še naprej prodajale kruh tudi na živilske nakaznice po starih cenah – to je štiri dinarje za kilogram črnega pšeničnega in šest dinarjev za kilogram belega kruha. Prosta prodaja kruha je bila posledica prvih pošiljk ameriške pšenice, ekonomska in vojaška pomoč Združenih držav pa se je okrepila po tistem, ko je predsednik Harry Truman novembra 1951 Kongres zaprosil za dodatno ekonomsko pomoč, z utemeljitvijo, »da Jugoslaviji po dolgotrajni suši, ki je prizadela njen kmetijski sektor, grozi nepredstavljiva lakota …«

 »Železna zavesa« je pojem, ki je od leta 1946 do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja označeval strogo razmejitev držav sovjetskega vplivnega območja od svojih sosed s kapitalistično družbeno ureditvijo ter po letu 1948 tudi od Jugoslavije. Železna zavesa vzdolž današnje madžarsko-slovenske državne meje je bila sprva sestavljena iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in kontrolnih točk v notranjosti države. Leta 1956 so na madžarsko-jugoslovanski meji odstranili minska polja in žičnato ograjo, ki jo je ponekod zamenjala ograja pod stalno šibko električno napetostjo. Ob koncu osemdesetih let je meja postala manj zavarovana, 1. avgusta 1989 pa so žične ovire dokončno odstranili. *Posnetek Pravi zgodovinar dr. Božo Repe. To je po spremembi političnega sistema tri leta pozneje omogočilo odprtje mejnega prehoda Gornji Senik–Martinje in odpravilo odrezanost tega območja, poseljenega tudi z madžarskimi državljani slovenske narodnosti. Tam so že leta 1990 ustanovili prvo samostojno kulturno organizacijo − Zvezo Slovencev na Madžarskem.